Ideja, da bi imela Slovenija e-volitve, sega po podatkih ministrstva za notranje zadeve v leto 2002. Zelo resno se je o e-volitvah razmišljalo ponovno leta 2007, vendar takratni minister za javno upravo Gregor Virant za uresničitev ideje ni dobil ustrezne politične podpore. Podobno se je s projektom e-volitev zgodilo lani, ko je Virant kot minister za notranje zadeve predstavil predlog novele zakona o volitvah v DZ, ki je predvidevala uvedbo e-volitev.
E-volitve bi bile dodatna in ne edina možnost
Po tem predlogu novele bi e-volitve izvedli kot predčasno glasovanje. Volivci bi imeli od torka do četrtka možnost oddati svoj glas po elektronski poti. Edini pogoj bi bil dostop do interneta in kvalificirano digitalno potrdilo. Zaradi varnosti je predlog novele predvideval tudi preklic elektronskega glasu in kasnejše klasično glasovanje. Štel bi zadnji oddani glas.
Varnost glasovanja naj bi bila zagotovljena z uporabo kvalificiranih digitalnih potrdil in ustreznim informacijskim sistemom. Predvideli bi, da mora informacijski sistem zagotoviti tajnost glasovanja, da jamči izsledljivost in preprečuje nepooblaščene posege. Za ta informacijski sistem bi morala Državna volilna komisija (DVK) pred vsakimi volitvami pridobiti tudi revizijsko mnenje neodvisne, mednarodne revizijske družbe.
Možnost elektronskega glasovanja bi bila torej le dodatna možnost, poleg klasičnega glasovanja na voliščih. Stroški uvedbe e-volitev po lanskih ocenah ministrstva naj ne bi presegli 300.000 evrov.
Za sprejem novele je potrebna dvotretjinska večina v DZ. Kljub temu, da sta na ministrstvu obstajala potrebna volja in znanje, kot je junija lani pojasnil Virant, pa minister po neformalnem preverjanju podpore pri poslancih ni dobil zagotovil o zadostni večini v DZ za sprejem zakonskih sprememb. Na ministrstvu za notranje zadeve so za STA pojasnili, da prav zato predloga novele niso poslali niti v vladno proceduro. Projekt e-volitev tako trenutno miruje. Ali bo z idejo o uvedbi internetnih volitev ministrstvo znova poskusilo, pa je odvisno od prihodnjega vodstva ministrstva oz. vlade, so še pojasnili.
Med prednostmi e-volitev lahko tudi večja volilna udeležba, a ne nujno
Na ministrstvu so lani med prednostmi e-volitev med drugim navedli, da volilna udeležba ne bi bila »odvisna od vremena«, omogočen bi bil lažji dostop do glasovanja, glasovanje bi bilo za vsakogar preprosto, izvedljivo od doma. Elektronsko glasovanje bi po oceni ministrstva za nekaj odstotkov dvignilo volilno udeležbo, čeprav vprašanje dostopnosti ni glavni razlog za nizko udeležbo na volitvah.
Pri ocenah, ali se bo volilna udeležba res zvišala, se lahko sklicujemo samo na izkušnje Estonije, ki je elektronske volitve uspešno izvedla petkrat, pa je v pogovoru za STA ocenil direktor službe DVK Dušan Vučko. Po njegovem osebnem mnenju uvedba e-volitev ne bi bistveno povečala volilne udeležbe, bi se pa povečala udeležba mlajših ljudi.
Tudi profesor na Fakulteti za management in pravo Ljubljana Srečko Devjak ne pričakuje bistvenega povečanja volilne udeležbe in ugotavlja, da verjetno še nismo izčrpali vseh možnosti, da povečamo volilno udeležbo tudi z drugimi prijemi. Med prednostmi e-volitev pa je v pogovoru za STA navedel lažjo dostopnost, časovno so manj potratne za volivce, stroškovno cenejše, bližje so mlajši generaciji, izbira pa je bolj premišljena, saj imajo volivci za razmislek dovolj časa.
Pomisleki glede e-volitev povezani z varnostjo in anonimnostjo
Vodja nacionalnega centra za obravnavo varnostnih incidentov na internetu SI-CERT Gorazd Božič pa opozarja na varnostna vprašanja. Kot je zapisal v svojem blogu, je sicer eden od pogosto uporabljenih argumentov za uvedbo internetnih volitev ta, da če lahko preko interneta opravljamo finančne transakcije, lahko verjetno postavimo dovolj varen sistem tudi za volitve preko spleta.
Vendar pa je e-bančništvo že nekaj let stalna tarča organiziranega kriminala, je opozoril in dodal, da se takšnim napadom ne izognemo s certifikatom, pametno kartico, digitalnim podpisom in šifriranjem komunikacije. Ko pride do zlorabe pri volitvah, po Božičevih besedah mogoče ne vemo več, kdo je kako volil. Volitve morajo volivcu omogočati anonimnost, zato moramo podatek o njem v nekem koraku zavreči. Od takrat naprej ne moremo več popraviti določenih zlorab, je opozoril.
Tudi Devjak med slabostmi e-volitev navaja, da bi težko uvedli primeren sistem nadzora, da ni zagotovljena anonimnost, problematična je transparentnost, poleg tega pa bi lahko prišlo do zlorab in manipulacij. Poleg tega pa našteva še, da niso primerne za starejše volivce ter da nimaš občutka, da si se udeležil volitev, zato ima glasovanje manjši pomen. Skeptičen je zaradi ranljivosti sistema in vidi več negativnih kot pozitivnih strani uvedbe e-volitev. Po Devjakovem mnenju je treba pred njihovo uvedbo ustvariti zaupanje, da ne bo prihajalo do zlorab.
Tudi po Vučkovih besedah največji problem predstavlja varnostni vidik, pozoren je treba biti tudi na klasična demokratična načela, načelo osebnega glasovanja. Ob tem je izrazil bojazen, da včasih informatiki narekujejo tempo vsebini. Po njegovem mnenju mora biti pot pri uvedbi e-volitev drugačna. Najprej se moramo odločiti, ali želimo e-volitve in o tem doseči politični konsenz, je poudaril.
Za uvedbo e-volitev potrebna predvsem politična volja
DVK sicer ni sodeloval pri pripravi projekta e-volitve, vendar pa jih bo izvajal takrat in na način, kot bo to določil zakonodajalec, je pojasnil Vučko. Kot je dejal, osebno načeloma ni nasprotnik uvedbe e-volitev, vendar postopoma in zadržano. Po njegovih besedah gre za vprašanje zaupanja v sistem. Za začetek bi lahko sistem preizkusili pri volitvah v tujini in se na ta način izognili zapletom pri njihovi izvedbi, kar bi bilo lažje zlasti za izseljence. Določiti bi morali, kakšna potrdila so potrebna za udeležbo na e-volitvah, pri tem pa bi moralo biti priznavanje ustreznosti potrdil zastavljeno zelo široko, je dodal.
Glede na to, da se je z uvedbo e-volitev zapletlo zaradi potrebne dvotretjinske večine za spremembo zakonodaje, Vučko meni, da bi morali volilno zakonodajo razdeliti na dva dela. Na sistemski zakon, s katerim se politika dogovori o volilnem sistemu, in na tehnični zakon, v katerem so določene tehnične rešitve za izvedbo volitev. Ker je za spreminjanje volilne zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, se v tehničnem delu zakonodaja ne posodablja in ne odpravljajo težav in nelogičnosti, ki jih DVK zaznava pri izvedbi volitev. Po Vučkovem mnenju je zato rešitev ločen zakon o organizaciji in izvedbi volitev ter referendumov, za spreminjanje katerega bi bila potrebna navadna večina glasov poslancev.
Za uvedbo e-volitev so torej potrebni politična volja, denar in dogovor, kaj želimo, je sklenil Vučko.
