Tragedija na avtocesti

V demokratičnih ureditvah imamo pozicijo in opozicijo, ena vlada, druga opozarja na napake. Pri nas ena vlada, druga pa dela neumnosti. Notorično. Plejada referendumov v zadnjem obdobju novejše zgodovine. O oslovi senci.

Nesreča na vaji reševanja v gorah, kjer je umrlo pet ljudi, ki so skušali še izboljšati hitrost in kvaliteto ukrepanja, je posledica tega, da ne notranje ministrstvo, katerega last je bil helikopter, ne uprava za zaščito in reševanje, ki je najvišji organ na tem področju, nista poskrbela za brezžično povezavo pilota helikopterja z reševalci. In so komunicirali z mahanjem z rokami. Za njih je cena življenja reševalcev manjša kot cena radijske zveze. Za nikoli uporabljani vojaški radar ali bolnišnico role2 je šlo po osem milijonov evrov.

Deset let kasneje, ko so novinarji ključno pripomogli k temu, da je moralo zdravstveno ministrstvo dovoliti hitrejši začetek oživljanja ljudi, ki se v tem položaju znajdejo zunaj bolnišnice – uvedba motorjev za reševanje – smo vrh Črnega Kala, dve leti pred odprtjem viadukta, spet z rokami komunicirali s pilotom. Policistom gre zahvala za njihov trud pri tem, da je bila uvedba pred 14 leti dosežena.

V Sloveniji je veliko iz proračuna plačanih uradov, ki se ukvarjajo z vprašanji varnosti v prometu. Ne vedo sicer, kako k temu prispevati, a se s tem ukvarjajo.

Ker mora vsakokratna vlada zaposliti svoje podpornike, ji je ta resor ali pa resor varnosti v železniškem prometu, kjer je sedem različnih organizacij, na kožo pisan. Imamo 70 lokomotiv, torej na vsakih 10 en urad in pet uradnikov.

Namesto da bi denar porabili za oglaševanje, za izobraževanje, gre denar za plače.

Drugo področje je vodenje prometne politike v državi. Statistika kaže število nesreč, ki jih povzročijo romunski vozniki. Kdo v vladi ali na infrastrukturnem ministrstvu, Darsu je plačan za to, da predlaga spremembe? Oziroma ali je sploh kdo? Če Dars ni v stanju očistiti snega na glavni avtocesti skozi državo več kot osem ur, kot je bil primer, in če zato nihče ne leti iz službe, je moje pisanje pravzaprav pihanje v marjetico. Hoče, noče, ljubi, vara. Brez zveze.

To, kar pišem, je naloga opozicije.

V zbirokratiziranih okoljih je ključni dejavnik sprememb doktrina groba. Ne strokovno znanje za to plačanih državnih uslužbencev. Ko je naenkrat mrtvih dovolj ljudi, pride recimo celo gospod Barroso na Lampeduso. Torej ko se utopi najmanj 500 ljudi, od tega 100 otrok. In ladje Nata nočejo sodelovati pri reševanju.

Pri nesrečah voznikov tovornih vozil, ki prihajajo iz Romunije, bi morala biti doktrina groba predzadnja nesreča, ko je voznik posekal štiri avtobuse. A ker so bili prazni, mrtvih ni bilo. Torej z ukrepi čakamo na prvi direkten nalet v nasproti vozeč avtobus z otroki na šolskem izletu.

Temeljni problem reševanja problemov je, da moraš problem in razloge poznati. Nihče na infrastrukturnem ministrstvu niti nima šoferskih izkušenj niti ni vozil špedicije, postavljajo pa pogoje cestnega prometa. Stališče tistih, ki smo v prometu, je, da je vprašanje tragedije, zaradi načina upravljanja države, ki se ga gremo, samo še vprašanje časa.

Zaradi trošenja denarja za referendume, plače različnih uradov ni denarja za izobraževanje, za EPP na temo preživetja v tiskanih in elektronskih medijih. V teh državnih organih namreč pričakujejo, da bodo nekaj, kar bi morali narediti oni, ugotovili vozniki sami.

Na koncu se dotikam osem let stare teme, povezane z umikanjem voznikov ob nesrečah. Spet se je pokazalo, kakšen je rezultat dela infrastrukturnega ministrstva. Kdaj so nazadnje sploh kaj naredili v tej smeri?

Bistveno zmanjšanje težav, ki jih povzročajo nevedni in neizobraženi vozniki, sem leta 1994 skušal rešiti s tem, da smo dali na reševalno postajo v Ljubljani prvo motorno kolo. Mimo stoječe kolone se pelje brez ustavljanja. Zdravstveno ministrstvo je nato tudi z laganjem do leta 2003 to preprečevalo. Čeprav je čas dostopa povprečno 50 odstotkov krajši. V konicah in ob nesrečah pa večkrat krajši.

Za to, da bi pri nas testno uvedli na motorjih tudi gasilce, se enaka zgodba odvija osem let, ko se vsak, ki ima možnost, iz tega norčuje. In ob nesrečah gasilci pridejo neprimerno počasneje do nesreče kot pa motorist, ki pelje mimo stoječe kolone. Čeprav je čas dostopa povprečno 50 odstotkov krajši. V konicah in ob nesrečah pa večkrat krajši.

Zadnja tri leta testiranje onemogoča – ministrstvo za zdravje. Meni so odgovor zavrnili trikrat, Lejli Hercegovac, dr. med., ki je vodila odbor za zdravstvo v DZ, enkrat. In to na dveh straneh.

Nočejo odgovoriti na edino postavljeno vprašanje, ali hitrejši dostop gasilcev zmanjša stroške zdravstva.

Pri nas bomo motorna kolesa na eni od poklicnih GB uporabljali primarno za tehnično reševanje in sekundarno tudi za gašenje.

Torej reševanje iz vode, gorečih objektov in vozil, zmečkanih vozil. Na treh motorjih tudi več kot 200 kilogramov gasilnih sredstev, pene… Prvi na svetu smo zasnovali tudi sistem uporabe istih motorjev pri reševanju v potresih.

Ker smo razvita družba, bomo seveda razumeli uslužbence ministrstev, v tem primeru zdravstvenega, da bo dovolj argumentov za uvedbo, ko zgori prvi kombi šolskih otrok, v katerega se bo pred cestninsko postajo v naletu zaletel romunski tovornjak. Vsi tisti, ki so izgubili življenje v zadnjih osmih letih, so bili premalo.

Kaj imajo skupnega delo tega ministrstva, nesreče pri vaji reševanja, uvedba gasilcev na motorjih in uvedba reševalnih motorjev? Niti eden od ključnih uslužbencev, odgovornih za ta področja, ni bil kazensko ali materialno odgovoren ne za smrti ne za materialno škodo, ki je nastala zaradi posledic njihovih napačnih odločitev.