Prijazne »mame« iz reklame so namreč brez dvoma iskreno zavzete za dobrobit svojih otrok. Ampak kaj lahko v resnici storijo? Imajo na voljo znanje za nadziranje postopkov v živilski industriji? Nam lahko pokažejo pogodbe z uglednimi strokovnjaki, ki bodo opravljali stalni nadzor? Premorejo laboratorijsko opremo za prepoznavanje škodljivih sestavin in procesov? Nič od tega. »Mame« v resnici le prodajajo, s pomočjo izvedencev, ki znajo manipulacijo zapakirati v všečno »potrjevanje«. V resnici lahko kompetentno trdijo le to, da v času, ko so jih v belih haljah in čepicah popeljali po obratu, v kotle niso tlačili perja, kosti in produktov kakšne »Chemical Company«. In nič več. Tako kot lahko novi igralci na političnem odru vse dotlej, dokler se ne izrečejo o konkretnih problemih in rešitvah, »potrdijo« zgolj to, da jim je »mar« za vladavino prava, trajnostni razvoj, preseganje delitev in preostali verbalni repertoar. Ki ni nikoli sporen.
Kot vidimo v teh dneh, je vlada na polju vrednot soglasno naklonjena »razvojno naravnanemu« visokemu šolstvu, na polju konkretne politike pa gre minister med neformalnim rebalansom proračuna na dopust, finančni mu odpre vse predale in tik pred zdajci izbeza 80 »prostih« milijonov. Ministrov namestnik v vladi početja sploh ne opazi, in zato ne protestira, ko jim hoče odpeljati vseh 80. Nato se za piko na i kabinet Bratuškove in ministrstvo javno spreta, ali visokemu šolstvu na koncu odvzetih »le« sedem milijonov evrov pomeni 0,4 odstotka izobraževalnega ali 3 odstotke visokošolskega proračuna. (Pomeni oboje.) Za nameček izvemo, da Univerza sedi na milijonskih vrednostnih papirjih, fiktivni vpis, ki da nobenega ne zanima, pa da nas stane celih 50 milijonov. No, res lepo, da smo to izvedeli zdaj, ko vlada tako rekoč ni več operativna. Oboji so seveda »pozabili«, da so oblast zavzeli z obljubo boljših časov za podhranjeno visoko šolstvo in znanost. Pravzaprav je največje vprašanje, zakaj jim – enim in drugim – sploh še verjamemo.
Odgovor na to vprašanje je ravno toliko psihološki kot političen. Čustvovanje je zagotovo manj naporno od intelektualnega preverjanja. Drugič, v tej državi je tako malo optimizma, da ljudje hvaležno iztegnejo jezik za vsako drobtino. Navsezadnje, nekomu je treba »nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine«, kot bi rekel Minatti. Volilna strategija SMC in drugih »novih« obrazov je zato odlično premišljena. Manj je pred volitvami več. Spomnimo: manj kot smo vedeli o Drnovškovih stališčih o konkretnih zadevah, višje je zlezel na lestvicah priljubljenosti. Za državljane je seveda nevarna. Če mediji ne bomo učinkovito razkrivali paštetnih taktik in problematizirali praznih verbalizmov tipa »prizadevamo si za državo blaginje, ki temelji na ustvarjeni vrednosti«, bomo kot »mame«, ki so vesele, da na kruh otrokom ne mažemo perja in kosti…
Zakaj bi se torej radostili ob puhlici, ki pravi, da moramo preseči »ostre delitve na tako imenovane leve in desne ter se naučiti politične in ideološke razlike izražati na dostojen in spoštljiv način«. To so rekli že nadškofi, nunciji, veleposlaniki in večina politikov. Škof Glavan je na letošnji roški slovesnosti celo plediral za to, da bi se nekoč v Rogu objeli domobranci in partizani. (No ja, tega ni rekel, a tudi tako si je mogoče razložiti njegovo opazko, kako lepo je bilo videti, ko sta se v Normandiji objela ostareli častnik Luftwaffe in nekdanji francoski vojak…) V to smer sta navsezadnje davno tega v Rogu družno razmišljala Kučan in pokojni Šuštar, pa skoraj četrt stoletja kasneje nismo nič bolj spravljeni. Ali ne bi bilo torej bolj verodostojno ideološke razlike definirati in povedati, s kakšnimi sredstvi jih bo stranka presegala in za kaj bo to koristno. Razlike so vendar legitimne. Bo spravo morda zaukazala? Tako kot je Tito zapovedal bratstvo in enotnost, pod katerim je nato po tihem brbotalo, dokler ni v zrak odneslo pokrova z loncem vred. Ali pa bo nemara že v prvem letu mandata poiskala rešitev za dostojen pokop posmrtnih ostankov brez sodbe pobitih iz rova Sv. Barbare in drugih množičnih grobišč? V ta namen pa bo pripravljena nameniti natanko toliko milijonov, kolikor jih bo potrebnih, in jasno povedati, komu jih bo vzela, če ne bo povišala davkov.
Lepo je tudi slišati, da mora »pošteno delo spet postati ključna vrednota«, proces privatizacije pa da mora potekati »strateško premišljeno in osmišljeno«. Toda v resnici je relevanten le odgovor na vprašanje, kaj bo stranka Mira Cerarja (in vse druge, morda z izjemo Združene levice, ki je jasno povedala vsaj to, česa in s kom se ne bo šla) konkretno storila za to, da bodo delodajalci pošteno delo tudi plačali in pošteno nakazali prispevke za socialno varnost. In ali je »premišljeno in osmišljeno« tujcem, na primer, prodati Mercator ali Aerodrom Ljubljana…
Nova politična pašteta lačnim omamno diši, a hudič bo, če bo znova uporabna samo do 13. julija.
