Demokracija v žaklju

Prioritete

Digitalna agenda 2020 EU ima sedem stebrov. Njen najnovejši projekt za razvoj civilne robotike naj bi zagotovil 240 tisoč novih delovnih mest. A niti eden od stebrov ne omenja vloge tehnologije pri krepitvi demokratičnosti EU.

Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo, razlaga, da je EU na začetku tisočletja financirala niz temeljnih projektov s področja e-volitev, vendar modeli nikoli niso zaživeli v praksi. »Odkar se je v Evropi začela finančno-gospodarska kriza in posledično socialna, je razvoj digitalne družbe usmerjen predvsem v gospodarstvo. Digitalna agenda to jasno odraža. Vzpodbuja skupni trg digitalnih storitev, start-upe, nove zaposlitve v IT-sektorju, nekaj malega se govori o razvoju e-uprave in interoperabilnosti, vzpodbujanju državljanom prijaznih storitev, a vse v okviru vzpodbujanja gospodarske rasti. Razmisleka, da bi se skozi te politike naslovilo tudi vprašanje manka demokracije v EU, ni. Med demokratično-humanistično in tehnokratsko vizijo Evrope je velik razkorak. Digitalna tehnologija pa zaenkrat služi le tej drugi.«

Ni treba, da je tako. Baltska članica EU, Estonija, je vodilni in edini primer uporabe interneta za oddajanje glasov volilcev na nacionalni ravni. »Estonija se je zavestno odločila, da bo vlagala v razvoj informacijske ali, bolje, digitalne družbe. To so videli kot nacionalno strateško prioriteto, ki jo kot izdelek tudi izvažajo. V Sloveniji smo od njih prevzeli aplikacijo Predlagam vladi,« spomni Simon Delakorda. Opozori na tri ključne predpogoje za vzpostavitev internetnih volitev: zakonodaja, ki to ureja, politično soglasje in tehnološka rešitev. »V Sloveniji nam manjka politično soglasje, hkrati je prisoten močan vpliv tehnične stroke, ki je do internetnih volitev zadržana. Politične stranke je strah, da bi lahko internetne volitve spremenile razmerja moči, kar jasno pokaže na velik problem, ki ga imamo. V Sloveniji se politiko razume le kot boj za oblast, ne pa kot izraz demokracije, katere cilj je, da sodeluje čim več državljank in državljanov.«

V Estoniji so zakonodajo, ki je omogočila internetne volitve, sprejeli že leta 2002, prvič pa so internetno glasovanje omogočili tri leta kasneje na lokalnih volitvah. Prek računalnika je bilo tedaj oddanih 1,9 odstotka vseh oddanih glasov. Do danes so izvedli še šest volitev: po dvoje lokalne, parlamentarne in evropske. Maja je bilo na evropskih volitvah že 31,3 odstotka volilnih glasov oddanih prek interneta, pri čemer so leta 2011 omogočili tudi oddajo glasu prek mobilnega telefona.

Več za vse

Tarvi Martens je predsednik odbora za elektronsko glasovanje pri estonski nacionalni volilni komisiji. Pravi, da četudi ostajajo edina država, ki omogoča internetno glasovanje na celotnem ozemlju države, skoraj ne mine teden, da jih ne bi kdo obiskal z željo učiti se iz njihovih izkušenj. Pravi, da sta za uspešno izvedbo internetnih volitev pomembna dva pogoja: »Potrebuješ nacionalni, razširjen sistem identifikacije vsakega državljana. V Estoniji imamo osebne izkaznice, ki jih ljudje vsakodnevno uporabljajo tudi za druge namene in torej ne gre le za 'volilne izkaznice'. Drugi, ključni pogoj je politična podpora. Kajti volilni sistem je kraljevski dragulj politikov. Neskončno se bojijo zanj. Bojijo se sprememb, izgube glasov, tehnologije... Vidijo veliko črno brezno nepričakovanega, in zato jih je tako težko prepričati. A ko imate to dvoje enkrat zagotovljeno, je vse ostalo le še tehnika.«

Tako v Estoniji kot Švici so razvili svoje izvirne kode, ki jih uporabljajo za izvedbo internetnih volitev. V kantonih Ženeve, Züricha in Neuchâtela, kjer internetne volitve omogočajo od leta 2001, ugotavljajo podobno kot v Estoniji: možnost internetnih volitev ne prinaša velikih političnih sprememb.

»Internetne volitve po naših izkušnjah volilni rezultat po navadni poti oddanih glasov le potrdijo in utrdijo,« je zapisal Michel Chevallier, nekdanji namestnik sekretarja ženevskega kantona, v študiji Internet Voting, Turnout and Deliberation. V Švici lahko volilci preko interneta glasujejo predhodno kar tri tedne pred datumom volitev, delež glasov, oddanih prek interneta, pa se je ustalil nekje med petino in četrtino vseh oddanih glasov. Vseeno pa se je potrdilo, da internetne volitve nagovorijo tudi krog volilcev, ki drugače ne voli ali ne voli redno. »Manj redno ko nekdo voli, večja je možnost, da bo volil prek interneta,« razlaga Chevallier in dodaja, da večina internetnih volilcev, ko enkrat izkoristijo to možnost, tega več ne opusti.

Prepričanje, da so internetni volilci večinoma mladi, ne drži. V Švici predstavljajo desetino internetnih volilcev, medtem ko je v Estoniji od leta 2005 do 2014 delež mladih med 18 in 24 letom padel za štiri odstotne točke, na 6 odstotkov internetnih volilcev. Za kar deset odstotnih točk, s 33 na 23 odstotkov, se je zmanjšal delež starih od 25 do 34 let, povečal pa se je delež internetnih volivcev, starejših od 55 let, in to kar za 13 odstotnih točk, na 28 odstotkov. Pomembna karakteristika internetnih volilcev je družbeni status: premožnejši pogosteje glasujejo prek interneta, ugotavljajo tako v Švici kot Estoniji. Pomemben dejavnik je praktičnost ali, bolje, priročnost glasovanja ter zaupanje v volilni sistem. Michel Chevallier ob tem izpostavlja ugotovitve v Švici izvedenih raziskav, da o uporabi interneta za oddajo volilnega glasu odločata predvsem sproščenost in zaupanje volilca v računalnik in digitalno tehnologijo.

Tarvi Martens spomni na širitev možnosti internetne oddaje glasov na Norveškem, v Kanadi, Avstraliji in ZDA, za volilce v tujini pa tudi v Franciji. Vendar so poskusi prepleteni tudi z nezaupanjem in napakami, kot leta 2008 na Finskem, kjer je sodišče zaradi neveljavnih glasov lokalne volitve delno razveljavilo. »Od leta 2011 se soočamo z vztrajnim nasprotovanjem internetnim volitvam ene od političnih strank. Edini razlog je ta, da so njihovi volilci večinoma ljudje, ki ne uporabljajo računalnika, starejši in rusko govoreči,« pripoveduje Tarvi Martens. »K sreči ne prepričajo veliko ljudi, a vendar je zoprno.«

Del te zgodbe, je prepričan, je tudi mednarodna raziskava, ki je bila objavljena tik pred evropskimi volitvami in je zahtevala, da se internetno glasovanje prepove zaradi negotovosti. »Vse skupaj je bilo otročje. Zagotavljamo visoko stopnjo transparentnosti, vse rezultate objavljamo, postopke snemamo, objavimo...« Elektronski zapisi volitev in oddanih glasov pa so nato v dobrem mesecu dni v celoti uničeni in izbrisani, kar so nadzorovali leta 2011 tudi predstavniki Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi z namenom izdaje posebnega poročila. V njem razen dobronamernih priporočil ni resnejših pripomb na estonski internetni volilni sistem.

»Vedeti moramo, da nobena tehnologija ni stoodstotno zanesljiva. Tudi ko sedeš v avto, ne veš, kako se bo vožnja končala. Ključno je, da tveganja zmanjšaš v največji možni meri, in Estoncem to uspeva,« je prepričan Simon Delakorda. Strinja se, da strah pred internetnimi volitvami ob vseh »varnih« finančnih transakcijah, ki jih opravljamo prek interneta, in političnih komentarjih, ki jih puščamo za seboj na spletu, ni racionalen. »Morda gre deloma za to, da je večina finančnih transakcij prek interneta postala del dnevne rutine in o tem niti ne razmišljamo. Volitve pa so bolj redke in okoli njih je velik pomp.«

Nova možnost oddaje volilnega glasu ne bo rešila krize politik. Te evropski volilci vse bolj vidijo kot neprepričljive odtenke ene in iste izbire, ki le vse bolj siromaši ljudi. Na to je v svoji knjigi Ruling the Void: The Hollowing of Western Democracy opozoril Peter Mair. EU je bila zgrajena, da prepreči, da bi volilci še enkrat izbrali tako fašistične politike, kot so pripeljale do zločinov druge svetovne vojne. A Michel Chevallier izhaja iz druge utemeljitve volitev: le množično sodelovanje ljudi pri političnem odločanju prepreči, da zmagajo radikalne, populistične skupine ali voditelji, ki lahko prepričajo zvesto, a ozko skupino volilcev. »Na koncu zna biti več nevarnosti v zavračanju e-demokracije kot v njenem sprejetju. Državljani, ki nimajo kanalov za komuniciranje z oblastmi, se znajo izkazati za bolj uničujoče kot obstoj neposrednih načinov za komuniciranje z izvoljenimi predstavniki ljudstva ali izpodbijanje njihovih odločitev,« zatrjuje Švicar.