Brežiški, 527 metrov dolg jeklen ločni most čez Savo in Krko, ki je že zdavnaj izgubil prvotno ime po Francu Jožefu, je bil dolga leta ponos Brežičanov in bi bil to še danes, če jih zaradi njegovega slabega stanja ne bi bilo pošteno sram. Do leta 1972, ko so kilometer jugovzhodneje, na sotočju obeh omenjenih rek zgradili novega, je predstavljal glavno in edino južno vpadnico v mesto.
Danes je v njegovi neposredni bližini gradbišče hidroelektrarne, katere gradnja bo skupaj s spremljajočo infrastrukturo stala nekaj več kot 290 milijonov evrov. Jug Brežic bo tako dobil povsem nov videz, most pa, kot trenutno kaže, le še nove površine rje, ki se v njegovo jekleno konstrukcijo vsako leto zajeda vse globlje in globlje. Most je bil temeljite prenove nazadnje deležen med letoma 1991 in 1995, ko je bil prav toliko časa tudi zaprt za promet. Toda prenova očitno ni bila tako temeljita, kot je bilo videti ob ponovnem odprtju, saj so izvajalci del po besedah poznavalcev peskanje in barvanje zarjavelih delov zelo površno opravili.
Eden izmed simbolov Brežic
»Zame je most poleg vodovodnega stolpa najbolj razpoznaven simbol Brežic in sem zaradi njegovega sedanjega stanja resnično žalostna,« pove bližnja soseda Edith Lukež iz nekdaj povsod znane flosarske gostilne Lukež. »Približno tam, kjer je zdaj most, je bilo nekoč rečno pristanišče, v katerem so se na poti na Hrvaško in dlje ustavljali splavarji iz Gorenjske in iz Savinjske doline. Moja tašča je celo ponoči vstajala, če jih je zaslišala, ter jim z lučjo svetila, da so našli pot do gostilne, kjer so se lahko okrepčali ter v kletni flosarski sobi prespali,« se pripovedi svoje, pred nekaj leti v 96. letu starosti umrle tašče Cilke Lukež spominja naša sogovornica.
Slikoviti most je bil tudi pravi filmski zvezdnik, saj ga je videti v kar nekaj znanih filmih svetovne produkcije z zelo znanimi igralci. Največje ime med njimi je gotovo ameriški zvezdnik Robert Mitchum, ki je na mostu in v bližnjem gradu leta 1983 posnel nekaj kadrov filma in mini serije Vojne vihre (Winds of the War), sledi pa mu danes še bolj priljubljeni filmski »pretepač« Jackie Chan. Med snemanjem enega svojih najbolj uspešnih filmov z naslovom Božji oklep (Armour of God) je leta 1986 po mostu norel z motorjem za motokros. Dve leti pozneje so na mostu in v njegovi okolici posneli tudi nekaj kadrov 8 epizod trajajoče serije z vojno tematiko Dvanajst ožigosanih (Dirty Dozen). Vsi igralci so za časa snemanj seveda redno obiskovali tudi mostu najbližjo gostilno Lukež.
Mitchum z viskijem, Chan na motorju
»Robert Mitchum je vedno sedel tu pri prvi mizi in pil viski. Še danes mi je žal, da se ni nihče spomnil, da bi se fotografirali z njim. Jackie Chan pa se je pred gostilno vrtel z motorjem. Da je to akrobacijo, po kateri je odbrzel na most in z motorjem vred skočil na tovornjak, lažje izvajal, so mu cesto polili z vodo. Ta fant je vse nevarne prizore izvajal brez pomoči dvojnika,« se spominja Lukeževa in doda, da so razni filmarji pri njih zmetali stran toliko hrane, da se je njihova psica vsakič preobjedla. Koristi od snemanj so imeli tudi drugi. Ribiška družina je na račun »vznemirjanja rib« prejela precejšnjo odškodnino, še dosti več pa je je bil deležen muzej, kjer so na ta račun lahko prekrili skoraj polovico grajske strehe.
Ker so se ob zadnji prenovi mostu leta 1996 odločili, da bo promet po mostu potekal samo v eno smer, in to ven iz mesta, je del Brežic v njegovi bližini zajelo pravo mrtvilo. Ljudi, ki bi zahajali v ta predel, je bilo še manj po letu 2001, ko je v poslovnih objektih ob mostu zaradi stečaja prenehal delovati obrat sevniške Jutranjke, ki je v svojih najboljših letih zaposloval več kot 300 šivilj. V zelo slabem stanju in mestu v sramoto je danes zlasti najstarejši objekt nekdanje konfekcije tik ob mostu, ki ga je stečajni upravitelj leta 2009 prodal za 42.000 evrov. Ker ga nova lastnika Milan Pungerčar in Tomaž Zorko iz Novega mesta ne obnavljata, zanemarjena zgradba podkvaste oblike z zanimivo zgodovino vse bolj propada.
Nekdanji hotel zapisan propadu
Brežiška etnologinja Ivanka Počkar v svoji knjigi Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov navaja, da največjo arhitektonsko vrednost objekta predstavlja marmornat dvoriščni portal severnega trakta z vklesanima inicialkama GH in letnico 1814. Začetnici GH najverjetneje pripadata prvemu znanemu lastniku objekta Georgu Hollingerju, Nemcu iz Mozirja, ki je imel na tem mestu flosarsko gostilno več kot sto let pred Lukeži. Prostorni objekt je nekaj časa nudil streho tudi večjemu številu stanovalcev, med letoma 1885 in 1894 pa je deloval kot Hotel Loid. Kaj in kdo vse se je v času pred 2. svetovno vojno vrstil v tej prostrani hiši ob Savi, ki jo v nekaterih zapisih imenujejo dvorec, še vedno ni povsem razkrito. Najstarejši meščani se spomnijo pripovedi, da je imel v 30. letih prejšnjega stoletja tam svoje skladiščne prostore brežiški trgovec Leonard del Cott, ki je bil s svojo dejavnostjo tesno povezan tudi s flosarstvom, med vojno pa so Nemci objektu znova spremenili namembnost in v njem skladiščili strelivo ter druga eksplozivna sredstva. Pred umikom leta 1945 so veliko te smrtonosne zaloge zmetali v bližnji potok in Savo. Po koncu vojne so v tem nekdanjem hotelu nekaj časa prebivale tako imenovane vojne sirote, otroci pobitih članov partizanskih družin, do zgraditve novega dijaškega doma blizu gimnazije (leta 1978) in pred »zasedbo« Jutranjke je bil tu internat za dijake brežiške gimnazije in trgovske šole. »Sram me je, ko hodijo ljudje kazat svojim vnukom in pravnukom, kje so preživljali svoje najlepše dijaške dneve. Park pred zgradbo je bil vedno lepo urejen, še Jutranjka ga je urejala, danes pa je vse tako zanemarjeno,« še pove Lukeževa.
Po dokončanju hidroelektrarne, ob kateri bo stala nova upravna stavba družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS), se bo v tem delu Brežic najverjetneje začelo novo življenje. Poleg ekskurzij šolarjev in dijakov iz vse Slovenije bodo gotovo prihajali tudi domači in tuji turisti. Propadajoči most in zanemarjeni nekdanji dijaški dom bosta mestu tako še v večjo sramoto kot danes. Ko smo na občini vprašali, kaj v tem smislu načrtujejo, so nam odgovorili, da obeh zasebnih lastnikov objekta ne morejo prisiliti v obnovo. Ta sta prostore sicer želela prodati družbi HESS, kar nam je potrdil tudi njen direktor Bogdan Barbič, vendar bi bila sanacija objekta pod spomeniškim varstvom zanje predraga.
V neposredni občinski lasti je zato stari most, za katerega so leta 2008 pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije naročili pregled stanja, letos pa bodo naročili še projekt sanacije. Kdaj se je bodo v resnici lotili, je težko napovedati, saj znaša predračunska vrednost sanacije 460.000 evrov, toliko denarja pa na občini trenutno nimajo.
