A Giro je še mnogo več. Le malo športnih prireditev nosi s sabo več kulturnega, zgodovinskega, gospodarskega, geografskega, športno-rekreativnega in še kakšnega pomena. Po 105 letih in 97 izvedbah je uspelo zmagati šele prvemu Slovencu. Le 22 jih je v vsej zgodovini poskušalo. Zoran Klemenčič, Tadej Valjavec, Andrej Hauptman, Uroš Murn, Martin Hvastija, letos tudi Jan Polanc, Borut Božič ter doslej kar štirikrat tretji Luka Mezgec so bili zelo blizu. Mezgecu se je 13. maja v Bariju snela le veriga, pa bi dvignil roke 50 metrov pred ciljem. A kdo bi vedel za Bari? Trst! Organizatorji mesta ob obali niso izbrali naključno. Parado Gira so začinili s 60. obletnico uradne priključitve Trsta Italiji. Trasa Gira se velikokrat dodatke vse mogočih zgodovinskih dogodkov, tudi političnih. Traso zadnje etape so kot nalašč zato speljali od Humina, Čedada, pod obronki Goriških brd, mimo Gorice, čez Sočo pod Krasom v Trst, torej na robu nacionalne meje. Omenjali so celo, da bi cilj etape postavili blizu vasi Škocjan ob Soči, kjer so leta 1946 Slovenci iz protesta, da bi mejo postavili na Soči, ustavili rožnato karavano Gira na poti v Trst. Naprej je drvel le Giordano Cottur in postal nacionalni junak.
Pred letom so z glasovanjem ta dogodek izbrali za najbolj dramatični, epski, herojski, spominski ali kakor koli drugače veličasten trenutek v vsej zgodovini dirke. S te plati Luka Mezgec z zmago ni mogel narediti bolj udarne poteze. Ponagajati je kar prava beseda, čeprav Luka o zgodovini morda niti ni vedel. Trst je bil včeraj zaradi hitrega Slovenca in sina kolumbijskega revnega kmeta bolj slovenski in kolumbijski kot italijanski. Trst je sedaj Evropa v malem, brez mej. Še bolje; zaradi Kolumbijcev svet v malem. Giro je svet v malem. Na Velikem trgu se ne bi mogla bolj odražati pozitivna podoba sveta, ko je šport zamenjal vojne in politiko. Tita pa 1. junija 2014 naš junak – Luka.
