Mitohondriji so subcelične strukture, ki služijo celičnemu dihanju. V njih potekajo respiratorni in oksidativno fosforilacijski procesi, na podlagi katerih nastaja večnamenska molekula ATP, ta pa služi kot vir energije pri različnih procesih. Kot je v študiji skupaj s kolegi zapisala Madeleine Beekman z Univerze v Sidneyu, so mitohondriji intrigantni. So potomci bakterij, ki so se pred okoli bilijona let združile s predniki živalskih in rastlinskih celic, kot taki pa so obdržali lastne gene. In tu se problem začne.
Mitohondriji moškega obtičijo v evolucijski slepi ulici
Večina vrst je v izogib spopadom genetsko različnih mitohondrijev znotraj ene celice stvari uredila tako, da njihovi mitohondriji izhajajo od zgolj enega starša, običajno matere. To po mnenju Beekmanove pomeni, da mitohondriji moškega obtičijo v evolucijski slepi ulici. Ne morejo se razvijati na specifično moške načine, saj ne glede na to, koliko dobrega storijo za moško telo, v katerem se nahajajo, ne bodo prešli na prihodnjo generacijo, v zadnji izdaji piše tednik Economist.
Ker sta si moška in ženska fiziologija v veliki meri podobna, to ne predstavlja osrednjega problema, bi pa lahko po mnenju Beekmanove igralo obrobno vlogo. Pri tem omenja Leberjevo dedno optično nevropatijo, bolezen, ki ga povzroča okvarjen mitohondrijskih gen. Ta bolezen se pojavlja le pri 10 odstotkih žensk, ki imajo okvarjeni gen, a pri 50 odstotkih moških s tako okvarjenimi mitohondriji. Takšen gen bo tako očitno prej škodil moškemu kot ženski.
Nekatere bolezni pri moških morda pogostejše kot pri ženskah
Beekmanova navaja še številne druge bolezni, tudi takšne, ki so mnogo pogostejše od Leberjeve dedne optične nevropatije, kot so diabetes, več oblik gluhote in kardiomiopatija, ki imajo vedno ali včasih mitohondrijsko komponento. Pri tem Beekmanova ugiba, da bi se nekatere med naštetimi bolezni lahko izkazale kot pogostejše ali resnejše pri moških kot pri ženskah.
To bo sicer treba še podrobneje preučiti, so pa informacije o tem pomanjkljive. Razlog za to tiči tudi v tem, da le redki zdravniki razmišljajo kot evolucijski biologi in zato ne postavljajo pravih vprašanj. Kot izpostavlja Economist, bi se hipoteza Beekmanove lahko izkazala za napačno, a se zdi zelo verjetna in zagotovo vredna preučevanja.
