Falkova: Ne, seveda ne, ves čas ustvarjam, morda sem bila le zadnje čase več prisotna v likovnem svetu. Drži pa, da če te ne vidijo po televiziji in si bolj poredko na radiu, potem te skorajda ni. Ampak Mačja godba denimo igra vsenaokrog, je konstantna, a morda res ne tako očitna. In Mačja godba je bila v bližini tudi, ko je Boštjan Narat zmagoval na Kantfestu v Rušah, in je opazovala njegov vzpon.
Boštjan, pred štirimi leti ste izdali svojo prvo kantavtorsko ploščo Strah je odveč. Kam ste zdaj pripotovali z novo ploščo Od daleč?Narat: Zame je to ves čas ista zgodba, ki se prepleta in živi na različne načine. Tako skozi svoje kantavtorsko početje kot v tem, kar počnem s Kataleno in zdaj z Neco Falk, se nekako trudim upovedovati stvari, ki me tako ali drugače peklijo in nagovarjajo, in pri tem skušam biti iskren, resničen ter – upam – tudi boljši. Tudi nastavek plošče Od daleč je izrazito kantavtorski, po formi in zvoku; akustična muzika ni ravno potisnjena v ozadje, ampak najprej podpira vokal in interpretacijo besedil.
Veliko pesnikov ste že interpretirali. Kako Neca Falk doživlja Narata kot pesnika?Falkova: Zelo hitro so mi njegove pesmi postale blizu, vključno z Roka na roko, zdi se mi, da jih znam podpreti s svojim vokalom, da jih čutim tudi po formi, ki mi je v spodbudo, da interpretiram na način, kot morda še nikoli nisem.
Narat: Že pri albumu Noč čarovnic je prijatelj komentiral, da sem na plošči zbral vse svoje mladostne idole: Neca Falk in Jani Kovačič sta bila gosta, poezijo so spisali Svetlana Makarovič, Dane Zajc in Gregor Strniša. Sam sicer nisem tipičen pesnik, kakšna pesem se res valja po računalniku in še dolgo ne bo ugledala luči sveta, so pa moje pesmi nagnjene k temu, da jih ubesedim, uglasbim. V tokratni izkušnji z Neco Falk pa nisva sama. Zraven je Boštjan Gombač...
Falk: Čisto je podivjan... (smeh) Ne poznam glasbenika, ki bi s sabo vedno vlačil pol svoje dnevne sobe. V tri potovalke stlači celoten inštrumentarij pa še vrsto pripomočkov za dodatek h glasbi, denimo vrečke. In s sabo ima vedno tudi svojo glavo.
Kaj je s to njegovo glavo? Tudi na plošči je zapisana med inštrumenti.Falkova: Ves čas se šalimo, češ ali je njegova glava prazna, da tako lepo zveni. (smeh)
Narat: To je seveda tehnika udarjanja po lobanji, na natančno določeno mesto, da se proizvede zvok. Treba je le najti pravi punkt in Gombač to zna. Žiga Golob in Gombač sta v prvi vrsti izvrstna glasbenika, hkrati pa sta tudi zelo inteligentna človeka, ki razumeta muziko in o njej razmišljata na raznorodne načine. Nimata kompleksa, da je treba svojo virtuoznost ves čas dokazovati. Na tem albumu niti ni prostora za virtuoznost take vrste, saj bi s tem povozili bolj bistveno – besedo. Vsi trije inštrumentalisti smo bili ves čas v funkciji, da spletamo gnezdo, v katero se lahko usidrajo pesmi in kjer ima tudi Neca Falk dovolj prostora, da jih odpoje, odinterpretira in upove.
Falkova: Z vsemi tremi glasbeniki delam prvič in zanimivo je, kako hitro smo našli skupno »špuro«. Zadeve so bile od začetka jasne; nihče ni izstopal kot solist, vsi smo se prilagodili občutju pesmi. Izredno redko je, da na odru res vsi prisluhnejo pripovedovalcu. Sodelovanje je prefinjeno, minimalistično, brez nepotrebne navlake.
Narat: Ključno je, da smo vsi zelo hitro dojeli, za kaj pri projektu gre. Od te točke dalje, ko bend začne funkcionirati kot celota, je vse skupaj zelo preprosto.
Pravijo, da ima glasba svoje barve. V kakšnih barvah kot slikarka in fotografinja vidite Naratove pesmi?Falk: Ravno sem mu razkrila, da vsak naslov pesmi na tej plošči vidim v slikah. V tej smeri bom še razmišljala, v izziv bi mi bilo povezati besedilo in sliko, kot je izziv povezovanje besedila in glasbe. Čakam na močno inspiracijo, iščem tisto subtilno tretjo dimenzijo.
Projekt je torej še na poti k celostni umetnini?Falkova: Če berem samo naslove pesmi, so že sami po sebi svoja pesnitev, so enajsta pesem na plošči. Že od začetka je moja pozornost na besedilih. Ustavim se in se vprašam, ali je pesem tista, ki mi nekaj pomeni, ali prednjači glasba. Vedno sem interpretirala odlične pesnike. Sploh ne vem, kako bi pela, če do zgodb ne bi ničesar čutila. Zanimivo se je poigravati z določenimi besedami, jih preobračati in jih sumljivo nastavljati ljudem.
Narat: Plošča se je počasi sestavljala, upam si trditi, da zelo dobro deluje tudi dramaturško. Komadi so nastali neodvisno drug od drugega, ampak opisujejo dinamiko mojega časa in tudi dinamiko trenutnega življenjskega obdobja Nece Falk. Iz takšne prepletene celote utegne slediti nadaljevanje, sploh ta ideja o slikarski različici albuma mi je blazno všeč. (smeh)
Tudi vi ste se že preizkusili kot avtorica besedil.Falkova: To je bila plošča Portreti iz leta 1996, na kateri je kup avtorskih miniaturic, ki sem jih konceptualno povezala s fotografijo. Leta 2000 sem izdala zgoščenko Življenja krog s pesmimi Kajetana Koviča, ki pa sem jih sama uglasbila. Aranžmaji so potem mojo zgodbo povedali do konca.
Je lažje izvajati svojo glasbo in pesmi ali interpretirati ideje drugih?Narat: Pravzaprav ne vem, kako je izvajati glasbo drugih, ves čas izvajam svoje stvari, tudi s Kataleno. Verjetno smo vsi, ki ustvarjamo, po naravi malce ljubosumni ali vsaj zaščitniški do tega, kar napišemo, in imamo potem v glavi neko vizijo, kako bi moralo nekaj zveneti. In ker je glasba dostikrat ekipni šport, je treba včasih pogoltniti, ko nekdo nekaj vidi drugače. Sam s tem načeloma nimam problemov, tudi zato ne, ker se obdajam z ljudmi, ki razmišljamo podobno. Človeški stik v muziki je ključen. Pri tej plošči niti enkrat ni bilo momenta, ko bi zastrigel z ušesi in rekel, da si nečesa nisem tako predstavljal. Z mojega osebnega avtorskega stališča je bil to izjemen, tekoč, neproblematičen ustvarjalni postopek.
Bo računalniška tehnologija zasenčila akustično glasbo?Narat: Ključni sta domišljija in ustvarjalnost. Raba akustičnih inštrumentov še ni zagotovilo za dobro glasbo, raba digitaliziranih form pa ne pomeni avtomatično, da je glasba slaba. Vedno se da početi dobro in slabo muziko in vedno je v prvem planu človek, četudi je posredi stroj, inštrument. Glas je potem tista magična, težko ulovljiva dimenzija glasbe. Generacija, ki ji pripada Neca Falk, je bila vendarle deležna malce drugačnega treninga, drugačnih kriterijev, kdo je lahko pevec in kdo ne more biti. Težje je bilo prodreti, ni bilo tehničnih pomagal, vse je bilo treba izpeljati v živo.
Falkova: Sito je obstajalo, nedvomno. Nisi mogel kar priti na radijski program, ker se je tebi zdelo, da si dober pevec, tam so bile eminentne osebe, denimo Jože Privšek, Bojan Adamič, Mojmir Sepe, ki so vedeli, kaj počnejo. Takoj so tudi vedeli, kakšen interpret si, in če nisi bil iz pravega testa, pač nisi mogel biti več zraven. Sama sem nekaj samozavesti načrpala v rockovskih bendih. Takrat so se sistematično pisale in snemale stvari za radijski arhiv. Vse so prevetrili, nisi mogel blefirati. Trak so zagnali in posneli, le redkokdaj so ga naknadno rezali ali presnemavali. Tudi mi smo zdaj ploščo posneli vsi hkrati, ni bilo nasnemavanj. Ne predstavljam si, da bi morala peti na plejbek, to se mi je zdelo od nekdaj perverzno.
