Slovenskemu bralcu prvič predstavljeni, sicer po vsem svetu prevajani madžarski pesnik in pisatelj ter vplivni publicist Deszo Kosztolanyi je ena osrednjih osebnosti srednjeevropske literature prve polovice prejšnjega stoletja. Vrsti pesniških zbirk, ki so izšle med letoma 1907 in 1933, je dodal več romanov; ker je v svojih delih večkrat posredno kritiziral sodobno madžarsko družbo, je bilo njegovo ustvarjanje zanjo v marsičem sporno, med letoma 1948 in 1955 celo tako zelo, da v tem času v domovini ni bil objavljan.
Ost na sodobnike je avtor naperil tudi v svojem prvem večjem epskem delu, psevdozgodovinskem romanu o despotskem rimskem cesarju s posvojitvenim imenom Nero Claudius Caesar. Knjiga, ki je na Madžarskem ponatisnjena dvaindvajsetkrat in prevedena v dvanajst jezikov, je najreprezentativnejši roman Kosztolanyija. Nastal je na ozadju avtorjeve žgoče časopisne polemike s kontroverznim stanovskim kolegom, desničarsko usmerjenim glasnikom madžarskega fašizma in nasprotnikom nacizma v eni osebi Dezsojem Szabojem. Ta ima z romanesknim Neronom skupno tudi to, da je, kot je bilo zapisano po njegovi smrti, »bil skoraj velik pisatelj, vendar to ni postal«.
Umeščenost Nerona v čas njegove zgodnje mladosti in dodeljenega vladanja v Rimu je vladal med letoma 54 in 68 v romanu bolj ali manj sledi tedaj dostopnim zapisom zgodovinarjev Tacita in Svetonija. Romaneskna zgodba problematizira duševni profil mladeniča, ki ga je mati posadila na prestol pri njegovih sedemnajstih letih, potem ko mu je tako rekoč pred njegovimi očmi umorila očima. Manko očeta, umor, zatekanje v samoto, tiho trpljenje ob doživljanju niča so vase zaprtega fanta nagovarjali, da svojo bolečino izpove kot umetnik. »Nenadoma, še sam ni vedel, kako, je začel pisati. Eno za drugo je klesal grške vrstice, heksametre, ki so tekli pravilno.« Vendar vrhunski pesnik, podžgan z božanskim, vseeno ni postal, kar je vsaj v romanu dodaten razlog za njegova grozodejstva, zaradi katerih predstavlja lik Kosztolanyijevega Nerona enega prvih absurdnih junakov v madžarski književnosti. Omamna sla po nastopanju in sprejemanju čaščenja, četudi v drugorazredni vlogi gledališkega zabavljača ljudskih množic, notranje dileme, preraščajoče v blodnje, sestop videza v resničnost so botrovali številnim umorom, ki jih je izvršil: hladnemu umoru polbrata Britanika, priznanega pesnika in zato neprekosljivega tekmeca, ker mu ni hotel razkriti božanske iskre pesnikovanja, so sledili umor matere, nato soproge Oktavije pa Judinje Sabine Popeje, cesarice, ki jo je po smrti objokoval kot edino žensko, ki jo je zares ljubil, ljubimca Doriforja, Seneke ter številnih zarotnikov. Dokler kot dosledni vernik niča ob koncu ni umoril tudi sebe.
V tekočem slogu napisani roman, kjer si dialogi sledijo tako hitro kot umori v njih, bo spričo izrazito zgodovinske teme, prestavljene v literarno preobleko in na tak način nagovarjajoče ne le svetovnonazorsko naravnanost dveh v polemiko zazrtih madžarskih pisateljev in publicistov, ampak postavljajoč ogledalo sodobnemu svetu nasploh, kljub sočnemu izrisu nekega zgodovinskega časa še vedno najbolj zanimiv za zgodovinarje oziroma privržence zgodovinskemu.
