Pisma napisana med letoma 1953 in 1960, torej leto dni pred pisateljevim samomorom, ki jih je poslal svojemu skoraj dve desetletji mlajšemu prijatelju Gianfrancu Ivancichu so razkrila čustva in nežnost, ki jih Nobelov nagrajenec kot javna osebnost nikoli ni pokazal.
Hemingway in Ivancich
Prijatelju, ki ga je spoznal v Benetkah leta 1949, ker sta oba v vojni utrpela poškodbe na nogah, je pisal o tem, da ga pogreša, pa o tem, da si želi da bi zmogel tudi sam pisati tako lepa pisma kot jih piše on in tudi o svojih občutkih, ko je moral usmrtiti svojega mačka Strica Willija.
"Pogrešal sem te. Pogrešam Strica Willija. Moral sem že ubijati ljudi, a nikoli koga, ki bi ga poznal in ljubil enajst let,“ je zapisal na dan, ko je mačka povozil avto in mu ni bilo več pomoči. Ta osebna pisma je kuratorka Susan Wrynn odkupila od Gianfranca, ki še vedno živi v Italiji.
Iz pisem je razvidno tudi to, da je pisateljeva muza bila Gianfrancova sestra Adriana, ki jo je spoznal na nekem lovu. Leta 1950 jo je povabil k sebi na Kubo, kjer naj bi ga prav ona navdahnila z idejami za njegov zadnji roman Starec in morje.
Pisma, ki jih je pisal temu prijatelju razkrijejo marsikatero čustveno stran, pa tudi dejstvo, da je bil pisatelj zmožen zelo ljubečega, celo očetovskega odnosa z mlajšim moškim.
Hemingway
Sicer je pisatelj eden najbolj značilnih in najbolj pomembnih avtorjev 20. stoletja. Rad je imel ženske, bil dvakrat poročen in imel dva sinova. Prvi roman je izdal leta 1926, zadnjega v času svojega življenja pa leta 1953, za katerega je prejel tudi prestižni Pulitzerjevo in Nobelovo nagrado. Tako kot njegov oče, je svoje življenje končal s samomorom.
