Ko je pred osmimi leti pri isti založbi in v isti zbirki izšel slovenski prevod znamenitega "eseja o japonski estetiki", Hvalnica senci eminentnega japonskega pisatelja in esejista Jun'ichira Tanizakija, jo je slovenski bralec bral kot kulturno študijo vzhodne filozofije in pri tem poskušal prodreti v izvorno estetiko japonske arhitekturne kulture.
Tradicionalni japonski bivalni prostor se ni zaznaval skozi svetlobo, ki se je razlivala v njem, ampak skozi svetlobo, ki ni vstopila vanj, se pravi skozi različne nianse sence, mračnosti, teme. Soba ni bila arhitekturna entiteta, zmes geometrijskih likov, in razumljena skozi fizičnost njene velikosti ter oblike kot pri zahodnem konceptu prostora, temveč je bila prehoden prostor, zmes globine motnih, negotovih senc in minimalne svetlobe, ki se je igrala v popolni praznini. Bistvo razpršene razsvetljave je bilo razen ustvarjanja globine prostora predvsem v vzpostavljanju senčne izkušnje, s katero je udeleženec prestal "metaforično spremembo skozi samorealizacijo" in v katero se je vključil prav skozi dojemanje senčnosti sveta.
Podoben koncept je zaznati v delu sodobnega francoskega filozofa in sinologa Françoisa Julliena Hvalnica pustosti, nekakšnem ekvivalentu kitajske različice estetike senčnosti. Oda pustosti in dolgočasja kot diametralno nasprotje zahodni gostosti, dramatičnosti ter številnim detajlom velja v kitajski kulturi za osrednjo estetsko vrlino. Skozi preprostost in alegorično bogastvo predstavlja skupni ideal različnih zvrsti kitajske umetnosti: glasbe, slikarstva in poezije. Hkrati je pustost skupna točka srečevanja in prepletanja osrednjih tokov kitajske filozofije: konfucianizma, daoizma in budizma, tokov, ki ne upoštevajo ne abstraktnega teoretiziranja ne neopredeljivega misticizma. Hvalnica pustosti izrisuje brezkončne možnosti zaznav, ki jim je skupna točka izpraznjenost, neoprijemljivost, brezorodnost - nekaj, kar je za zahodno percepcijo brez vrednosti in ne ponuja nikakršne opore pri razumevanju sveta, umetnosti in življenja. Nasprotno pa vodi k skrajni meji zaznavnega, k točki, kjer se ta zabriše in omogoča transcendentno izkušnjo. Preseganje, ki ne omogoča vstopa v neki drugi, metafizični svet, temveč "razvija samo ta (edini) svet, ki je očiščen motnosti in - neskončno - razpoložljiv za užitek".
Podobno kot se tradicionalni japonski prostor ni zaznaval skozi svetlobo, ki bi prodirala vanj, ampak skozi svetlobo, ki vanj ni vstopila, se bistvo kitajske misli ne kaže v vsebini, ki bi jo gradila, temveč v njeni odsotnosti. Kajti pri razlikovanju med različnimi vsebinami je, če parafraziram kitajski pregovor, brezvsebinskost "središča" (ali Daa) "tista, ki jo je najtežje ceniti". V tem smislu se Hvalnica pustosti, podobno kot njena japonska "različica", bere kot neprecenljivo, privlačno in s patino starodavne vzhodne miselnosti navdihnjeno poetsko besedilo.
