Evald Flisar, pisatelj

Evald Flisar se je rodil leta 1945 v Gerlincih, »najlepši hribovski vasi v Prekmurju, z razgledom čez pol Slovenije«, kot sam pravi. Gimnazijo je dokončal v Murski Soboti, nato je začel študirati na filozofski fakulteti, na oddelku za primerjalno književnost, po izidu svojega pesniškega prvenca Symphonia poetica (1966) pa je opustil študij in se odločil za poklic svobodnega umetnika. Leta 1968 je izšel njegov prvi roman Mrgolenje prahu, že naslednje leto pa drugi, Umiranje v ogledalu. Nato je odpotoval v tujino. Na Dunaju je napisal radijsko igro Sodniška zgradba, ki ji je žirija Radia Ljubljana podelila prvo nagrado. Z Dunaja je odpotoval v London, ki je postal nekakšna baza, od koder se je odpravljal po svetu. V Londonu se je tudi lotil študija dramaturgije, angleškega jezika in literature na kolidžu Chiswick Polytechnic, obenem pa je pisal radijske igre. Za angleško televizijo BBC je napisal dramo Upsetting of Status Quo (Rušenje ravnotežja), v Londonu pa je nastala tudi njegova tragikomedija Kostanjeva krona (1972), ki je dramatizacija njegovega romana Mrgolenje prahu.

V 70. letih se je potepal po Avstraliji in v Sydneyju dve leti vozil podzemni električni vlak. Iz Avstralije se je odpravil v Azijo in pot od Indonezije prek Tajske, Burme, čez Nepal do Indije popisal v knjigi Tisoč in ena pot (1979). Njegova druga potopisna knjiga, Južno od severa (1981), povzema izkušnje z njegovega potovanja po zahodni Afriki. »Vsako potovanje, če le ne poteka pod okriljem Kompasa, človeka prisili k soočenju s samim sabo, s svojim bistvom, s smislom kakršnega koli početja, tudi z razlogi za morebitno spremembo življenjskih ciljev,« je Flisar povedal v nekem intervjuju. »Vendar ni bistvena Afrika, bistveno je srečanje s svetom, ki nam je tuj.« Najboljše potopisne zgodbe iz Avstralije, Azije in Afrike je Flisar pozneje združil v zbirki Popotnik v kraljestvu senc (1992), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Svet in življenje doživlja tragikomično

Flisarjeva najbolj priljubljena destinacija je bila Indija in prav iz njegovega vandranja po Ladakhu in okoliškem gorovju je tudi nastal njegov roman Čarovnikov vajenec, ki je najprej izhajal v odlomkih v mariborskem tedniku 7D, v knjižni obliki pa je izšel leta 1986 pri Pomurski založbi. Roman je bil nato še osemkrat ponatisnjen in postal »najbolj bran slovenski roman«. Literarni kritiki in teoretiki so zapisali, da je Čarovnikov vajenec roman o značilnem romanesknem junaku zahodne metafizike, ki gre iskat Resnico na Vzhod, kamor se pripadniki zahodnega sveta radi zatekajo, ko jim odgovori analitičnega, znanstvenega uma na zadostujejo več. Temu romanesknemu junaku je ime tako kot samemu pisatelju, toda v knjigi mu nekdo reče, da ni Evald, ampak Egon, ker je suženj lastnega ega; toda Evald s pomočjo tantre le najde »ravnovesje med egom in dušo«. Ko se je Flisar leta 1987 znašel v Hollywoodu, je po tem romanu napisal scenarij. Toda film, in sicer dokumentarni, je pisatelj posnel po drugem svojem romanu, ki se dogaja v Indiji, Potovanje predaleč (1998).

Z dramo Nimfa umre se je Flisar leta 1989 vrnil k pisanju za oder. In dosegel odmeven uspeh z dramama Kaj pa Leonardo? (Grumova nagrada in nagrada Prešernovega sklada) in Jutri bo lepše, obe iz leta 1992. Za Mestno gledališče ljubljansko je potem napisal še Strica iz Amerike (1994), dramo o Francetu Prešernu Iztrohnjeno srce (1995) in Sončne pege (1998), za Slovensko komorno gledališče Tristana in Izoldo (1994), Poslednjo nedolžnost (1999) in Enajsti planet (2000), za Prešernovo gledališče Kranj pa Nora Nora (Grumova nagrada 2004) in Akvarij (2007). S Komedijo o koncu sveta je bil Flisar med nominiranci za letošnjo Grumovo nagrado. »Nič ne pomaga, da sem že v nešteto intervjujih pojasnil, da doživljam svet in življenje tragikomično, se pravi kot neločljivo celoto navidezno nasprotujočih si elementov, še vedno bo en sam smeh v kateri od mojih dram zreduciral delo na raven komedije in tako v očeh nekaterih skoraj povsem razveljavil tehtnost tistega, kar je v njej 'resnega'... Komedičnost nima druge vloge, kot da podčrta smešnost človeških idej in naporov, s tem pa tragičnost medosebnih odnosov, ki so preveč enostranski, premalo radodarni, preveč zgolj priložnost za igranje iger premoči,« o svoji dramatiki pravi avtor. Edini njegovi drami, ki v Sloveniji doslej še nista bili uprizorjeni, sta Antigona zdaj in Šakuntala: prvo so na oder postavili v Avstraliji, Indiji in Indoneziji, drugo v Indiji. Pravi preboj na svetovne odre se je zgodil po izidu sedmih Flisarjevih dram pri ameriški založbi Texture Press; pri tej založbi je letos izšlo šest drugih njegovih dram (Collected Plays, Vol. 2).

Razprtije v društvu

V letih 1995–2002 je bil Evald Flisar predsednik Društva slovenskih pisateljev, iz katerega je hotel »pregnati politiko«, toda pred svojim tretjim mandatom se je soočil z nastopom Neodvisnega odbora, ki je nasprotoval njegovi ponovni izvolitvi. Časopisni arhiv je poln dokumentacije o teh razprtijah v pisateljskem društvu, ki so segle celo do grozilnih pisem Flisarju.

Po romanih Potovanje predaleč (1998), Čaj s kraljico (2004), Opazovalec (2009) in Na zlati obali (2011), s katerimi se je Flisar uvrstil med nominirance za nagrado kresnik, je lani izšel njegov avtobiografski roman To nisem jaz, za katerega mu je dal idejo njegov petletni sin, ki je postavil grad iz legokock in mu rekel: »Pokukaj skozi line in skozi vsako boš videl košček mene, potem pa me boš lahko sestavil kot legokocke.« V tem romanu se pisatelj suvereno sprehaja med domom in svetom, pri čemer je že dom zanj zasilno bivališče, kot so zasilni in začasni jazi, ki v knjigi prihajajo do besede. Po tem romanu je Damjan Kozole naslovil svoj dokumentarni portret Evalda Flisarja v produkciji TVS. V nasprotju z njegovim prekmurskim rojakom Ferijem Lainščkom pa po Flisarjevi literaturi ni nastal še noben slovenski film.