Glorjana Veber je sicer ime, ki stoji za dvema odmevnima kulturnima projektoma, skupino za eksperimentalno sodobno umetnost Aggressive Theatre ter tako imenovanim inštitutom za raziskovanje inovativnih umetnosti IRIU (Inspiracija, Raziskovanje, Inovacija, Umetnost). Medtem ko je prvi svoje delovanje že sklenil, drugi nadaljuje njegovo poslanstvo še nekoliko obsežneje in bolje institucionalno podprto. Ob podpori Mestne občine Ljubljana domuje v prostorih na Resljevi cesti in naprej išče nove načine, kako z umetnostjo intervenirati v živo družbo. Vodenje inštituta oziroma producentsko delo Glorjane Veber po prodornosti in izpostavljenosti nekoliko zasenči avtoričino pesniško ustvarjanje, s katerim pa se je vseeno predstavljala v skoraj vseh slovenskih specializiranih revijah ter nekaj tujih revijah, uspeh pa so ji prinesla tudi sodelovanja na natečajih. Ne preseneča, da se prihodnje leto obeta objava njenega knjižnega prvenca.
Poleg zgornje pesmi smo posebej pozorno brali še tri od avtoričinih samoizbranih pesmi, in sicer Imena, Ogenj in Kaplja, ki o avtorskih vrednotah prav tako veliko povedo. Vse tri imajo določene skupne poteze in se zdijo za avtorico v tej fazi nekako značilne, ko skušajo biti reprezentacije uvida. Ukvarjajo se z razmerami velikih sprememb, tudi nasilnih, abruptnih, v zadnji pesmi z neke vrste apokalipso. Imena prinašajo popis domala nepredstavljive spremembe v območju človeške kulture. V pesmi namreč nastopi virus, ki stvarem in pojmom izbriše imena. Pomen pesmi se zbira v verzu, ki govori o reakciji ljudi: »Naenkrat so se začeli spraševati, od kje jim ta strah (...)« In sprosti v sklepni poanti: »Kot da bi nekdo z oken odstranil stekla in postalo bi jasno, zakaj se zunaj upogibajo drevesa.« Še bolj definitivni sta pesmi, v katerih vlogo spremenljivke prevzame klasični junak, že skoraj nastopač – ogenj. Avtorica z njegovo pomočjo zriše izvirni podobi, v prvi pogorišča sobe, v drugi celotnega planeta in civilizacije, ujetih v ognju. Medtem ko prva pesem kljub požaru, ki zajame lastnino, prinaša spoznanje, da ne more zgoreti nič našega, kar prinaša blagodejen občutek praznine, je druga pesem nekakšna zgostitev in popolna umerjenost avtorske gestikulacije. V pesmi Kaplja v ognju namreč gori tudi praznina sama, sredi tega ognja pa je kaplja. Ta nadrealna podoba žive kaplje v ognju je metafora, skoraj že simbol vsega tistega, do česar tostran razuma nimamo dostopa. Akte in dejanja uvida tudi v drugih pesmih pogosto sprožijo nekakšni skorajda fotografsko odločilni trenutki, na katere je mogoče le potrpežljivo čakati: tlesk knjige, ki pade s police, trenutek, ko vidiš, da si edini budni potnik na letalu, miselni klobčič, kakršen se razvije takoj zatem, ko se prebudiš med vožnjo.
Poezija Glorjane Veber se je od prvih revijalnih objav in bralnih predstavitev močno oblikovala in spremenila. Dozorela bi bila lahko prava beseda, vendar je pri dozorevanju navadno v ospredju izboljšava stila znotraj izbrane poetike, medtem ko je Vebrova svojo poezijo podvrgla tako vsebinski kot slogovni preobrazbi. Sprememba glede na zgodnje objave je opazna predvsem v snovi in temah, ki prihajajo iz območja vsakdanjega glede na prve pesmi, ki so v podobju brisale ostre robove stvarnosti in ga odnašale v območje nadrealnega in hermetično priprtega – območje, kjer je bil bralec ne le dobrodošel, pač pa nujno potreben skorajda kot fizični delavec. Novejše pesmi ostajajo nadrealne in hermetično ustrezno priprte ne po pravilu, pač pa na ključnih mestih, večinoma pa so v povsem spoznavno preverljivem okvirju in za nameček spisane v dobro vodenem jeziku. Svojo poezijo je tako avtorica prenesla v polje odkrite komunikacije, pri kateri je bralec tisti, ki doda ključno informacijo.
