Povod današnje predstavitve je njegov novi roman Paloma negra (2012), ki s prejšnjim romanom Nemška loterija (2010) tvori svojevrsten diptih. Čas dogajanja nosi še sveže posledice razkola med Titom in Stalinom, v središču je analiza socialističnega kolektivizma, ki v zameno za nevednost in pohlevnost ponuja zaščito, varnost in smisel, osrednji dogodek pa je emancipacija posameznika – ta pridobi neko spoznanje, ki ga loči od kolektiva, zato začne igrati po novih pravilih in plavati proti toku. Največja razlika med romanoma je v formi: Nemško loterijo lahko beremo kot živahno burko in komedijo zmešnjave s tipičnimi liki naivnega zaljubljenca, prevzetnega gospodiča in prefrigane zapeljivke. Tudi Paloma negra ponuja nekaj tovrstnih komičnih elementov – predvsem skozi zgodbo o mehiški popkulturi, ki obnori mladino slovenskega podeželja –, a kljub temu v romanu prevladujejo resnejši toni, duševno seciranje in psihološka karakterizacija glavnih junakov ter pasaže z razpravami o naravi kolektivnega in individualnega.
V središču romana je polkovnik David, prvoborec in nekdaj prepričan komunist, ki zavrne podpis za množično eksekucijo informbirojevcev. »Ne bom več ubijal,« je Davidovo novo moralno pravilo, zato ga njegov ideološki mentor in vojni general postavi na preizkušnjo. Pošlje ga na misijo v odročno slovensko vas, kjer naj umori lokalnega avtokrata Mihaela. Moralna zanka je v tem: če ostane zvest svoji etiki in ne ubije Mihaela, bo ta povzročil pogubo celotne vasi. V nadaljevanju lahko spremljamo rekapitulacijo Davidovega življenja in splet vaških skrivnosti, a so v središču dogajanja srečanja glavnih junakov, urbanega izobraženca s karizmatičnim barbarom, ki razkrijejo njuno močno podobnost. Oba sta človeka, ki sta zavrgla varno zavetje jate in zdaj delujeta samostojno ter toliko bolj izpostavljeno. »Ne rabiš plotu, nikamor se ne naslanjaš. Nisi ovijalka, drevo si. Kot jaz,« pove Mihael Davidu. Sta prototipa nadčloveka, ki sta spoznala, da veliki ideji – bodisi komunizma bodisi Boga – v stvarnosti ne obstajata, zato se njunim zakonom ne podrejata več, svet prilagajata sebi in uveljavljata lastno voljo. Davidova volja je sicer izražena kot mirovanje, saj jo uveljavlja preko odpovedi sodelovanja z vojsko, Mihael pa je zato več kot aktiven, saj si uredi separatistično skupnost po totalitarnih principih: z nenehnim bojem proti zunanjemu sovražniku, gradnjo kulta osebnosti ter strogimi prijemi za notranje neubogljivce.
Mazzinijeva zadnja romana lahko beremo tudi v kontekstu njegovih esejističnih analiz slovenskega nacionalnega karakterja, ki nekajkrat neposredno odsevajo v leposlovnem pisanju. V obeh primerih pripoveduje zgodbo o narodu, »ki je vso svojo zgodovino preživel pod tujo oblastjo, vzgojen, da volja in moč vedno pripadata gospodarjem«, ki je v NOB izjemoma pokazal zobe, a je nato v socializmu nadaljeval kontinuiteto kolektivistične egalitarne tradicije, ki varuje povprečne in šibke ter ne prenese izstopajočih posameznikov. Toda kaj se zgodi z Mazzinijevimi junaki, ki utelešajo voljo do moči, samostojnost, aktivnost in individualnost? Mihael je norec, David pa suženj lastnih načel, ki mu prepovedujejo, da naredi »pravilno« stvar. Poleg tega sta oba samomorilsko naravnana in si zagotovita fatalen konec. Ko jima dodamo še Nikolaja iz Nemške loterije, ki ga uniči megalomanski pohlep, se individualizem pokaže kot enako neracionalen in poguben princip, kot je to kolektivizem. Zanimivo pa je, da je tista, ki najbolje preračuna lastne možnosti in preživi, tako v Palomi negri kot Nemški loteriji, ženska: neprevzetna, inteligentna, praktična junakinja, ki stoji z nogami čvrsto na tleh in deluje iz ozadja. Morda to lahko preberemo kot način umika od dveh skrajnih opcij, ki določata tradicionalno ideološko-politično polje, in premik k neki sredinski, še ne popolnoma definirani opciji, ki združuje aktivnost in voljo do moči z zmernostjo, premišljenostjo in senzibilnostjo do sočloveka.
