Gre za obdobje, v katerem se je porodil nasilni upor Nigerskega gibanja za pravičnost, območje je prišlo na zelo slab glas, popotniki in turisti so praktično izginili. Na srečo Rejeva ne parazitira na "ekskluzivnosti" vojne; v publicističnih pasažah poljudno in razumljivo opiše vzroke in nesmisle revolucije ter se osredotoči na vsakdanje življenje tranzitnega območja pod strogim vojaškim nadzorom, na obrise rutine, ki jih s časom pridobi sleherno izredno stanje. Kruti dogodki ji sicer prečkajo pot - mlada mamica, ki se prostituira za evro in pol, emigrant, ki pade s pick-upa in umre na cesti, a jih popotnica obravnava nesentimentalno, saj je jasno, da ne more in ne bo spremenila njihovih krutih razmer, zato jim prihrani hinavsko zgražanje in lažni altruizem zahodnih popotnikov.
Sicer pa je Sahara za Rejevo predvsem kraj, v katerem se osredotoča sama nase, na lastne občutke in doživljanje okolja, meditativno pomirjenost in nadrealne naravne prizore. Medtem mimo nje švigajo domačini in njihove male zgodbe, ki so si "zelo podobne, saj teče njihovo življenje po enakih tirih". Mehaniki, šoferji, tihotapci, natakarice, Kamerunka, ki sredi puščave zlije steklenico vode, nigerijski par, ki hoče v Evropo... Avtorica jih omeni bežno, kar je največja pomanjkljivost zbirke, saj me kot bralko veliko bolj kot njena doživetja zanimajo natančno te zgodbe.
Zakaj? To, da se bo popotnica raznežila ob klokotanju čaja, datljih in siru pod srebrno mesečino, ni nič novega, vsak tujec bi se. Zanima me, kaj se dogaja s tistimi, za katere je Sahara nekaj običajnega, kot je za Ljubljančana Ljubljanica, kako živijo, kakšni so, kaj jih veseli in straši. Umiram od želje, da bi jih spoznala, a jih avtorica tokrat ni pripustila blizu, zato so te zgodbe dejansko kot "sledi v pesku" - prijeten prizor, ki hitro izgine.
