V Goriških brdih se pridelava vina ni začela v zadnjih petdesetih ali sto letih. Tu so trte gojili že Rimljani, slovenski vinarji pa so sloves tega območja v zadnjih 25 letih ponesli v svet. To velja predvsem za Aleša Kristančiča in Marjana Simčiča, katerim uspešno sledijo tudi Stojan Ščurek, Aleks Simčič in Marko Skočaj.
Da tako majhnemu geografskemu področju uspe takšen veliki met, je pravzaprav fenomen, pojasnjuje režiser dokumentarnega filma Čudežna zemlja (v izvirniku Terra Magica) Jure Breceljnik; film so snemali v Brdih, pa na italijanski strani, v pokrajini Colio, odpravili so se v Verono in New York, načrtujejo pa še snemanje v Tokiu in Salzburgu. »Čeprav se na prvi pogled zdi, da na spletu objavljeni teaser deluje kot promocija Slovenije, to ni osnovni namen filma. Gre namreč za pravi dokumentarec o slovenskem vrhunskem vinu in celotni regiji Goriških brd,« nam je pojasnil režiser. »Vinarji so napisali eno lepših zgodb o uspehu Slovenije v zadnjega četrt stoletja. Kristančič in Simčič sta v tujini zvezdi. Njuna vina namreč najdemo v najboljših restavracijah od New Yorka prek Tokia do Londona. Nič nenavadnega tudi ni, če se v njihovih kleteh pojavijo eminentni ljubitelji vina z vsega sveta, katerih namen je izključno poskušati slovenske kapljice rujnega.«
Nekoč je bilo vodilo le količina
Na območju Brd so nad pridelavo vina v preteklosti bedele predvsem zadruge, katerih vodilo je bila kvantiteta, ne pa kvaliteta. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je na italijanski strani že začel vinski preporod, ki je posledično spodbudil vrhunsko vinarstvo tudi med slovenskimi griči.
Breceljnik pojasnjuje, da se je takrat zgodila izjemno redka poteza v vinarskem svetu. Očetje so namreč briške vinograde predali svojim sinovom, ki so bili takrat v zgodnjih dvajsetih letih. Po navadi velja, da se vinsko zapuščino preda potomcem, ko so ti starejši, izkušeni in vredni nasledstva. Dober vinar postaneš skozi obdobje dvajsetih let in več, saj se lahko le z vsako letino naučiš nekaj novega.
Kljub preprekam, ki jih ni bilo malo, so bili slovenski vinarji mladostno zagnani, polni energije in niso se bali preizkušati novih stvari ter pokukati tudi preko ustaljenih okvirjev. »Ko prideš v neko dobro newyorško restavracijo in omeniš Slovenijo, vsi vedo, da smo izjemno dobri vinarji,« v teaserju, napovedniku filma, pove Kristančič. »Mi pa smo začeli s pozicije, ko smo morali sprva sploh dokazati, da znamo v Sloveniji proizvesti vrhunska vina.«
Slovenska trta, dva obraza
Vzporedna zgodba dokumentarca pa se dotakne tudi evropske geopolitike, zaradi katere imajo v Brdih pogosto birokratske prepreke. Ko se je na tem območju v prejšnjem stoletju količila meja med Jugoslavijo in Italijo, ni nihče jemal v obzir, komu pripadajo vinogradi na njenem poteku. Zato ni nič neobičajnega, da imajo tamkajšnji vinarji nekatere trte, ki imajo dejansko dve državljanstvi, saj rastejo na obeh straneh meje.
Zanimivo pri tem pa je, da je grozd iste trte na obeh straneh meje različno obravnavan – gre namreč za dve različni vinorodni regiji s poreklom (Goriška brda in Colio). Kljub temu pa je jasno, da gre za eno vinorodno pokrajino, ki je bila umetno razdeljena. Italijanski vinarji, ki imajo na slovenski strani del trt tako ne morejo uporabljati porekla Goriška brda, slovenski vinarji s trtami na italijanski strani pa ne porekla pokrajine Colio. Kljub temu pa obstajajo določene izjeme, ki so urejene z določenimi količinskimi kvotami.
»To je ena sama vinorodna regija. Zgodilo pa se je, da je bila umetno razdeljena, zato tudi na njej veljajo ločena pravila. Slovenska stran ima sicer boljše pogoje, pa tudi območje je večje. Vrhunski vinarji se zavedajo te problematike in predvidevajo, da bodo morali vztrajati vsaj še par generacij, da se bo kakšna lokalna pobuda preselila na državno raven in naprej ter posledično povzročila premike k bolj razumni obravnavi. Mnenja so sicer deljena, vendar mnogi vinarji upajo na združitev obeh regij,« zaključuje Breceljnik.
