Prijatelji Olge Kuzmich so v Kijevu opevali lepote naše države, zato jih je izzvala, naj organizirajo izlet, da našo državo tudi sama izkusi. Ko si je v poletnih mesecih leta 1992 prišla Slovenijo ogledat s svojima otrokoma, ni nikoli mislila, da bo ostala. A se je tukaj zaljubila in pognala korenine.
Slovenskega jezika se je zaradi svojih slovanskih korenin hitro naučila. Po rodu je Rusinja in tekoče govori slovensko, celo kakšen dialekt je slišati v njenem pripovedovanju. Veliko se je namreč selila po Sloveniji, v povprečju vsaki dve leti. Preden se je lansko jesen preselila v prestolnico, je namreč živela v okolici Maribora, Slovenskih Konjicah, na Vrhniki, v Trzinu, Zrečah in Domžalah. »Še zdaj so malenkosti, ki jih o vašem jeziku ne poznam,« priznava in dodaja, da je najpomembnejše, da se tujec v novem okolju poskuša najprej otresti psiholoških ovir. »Vse je v podzavesti. Če razumeš, da se moraš v nekem novem okolju ti prilagoditi njemu in ne obrnjeno, gre vse hitreje.« Učenje jezika ji je šlo dobro od rok, nikakor pa se ni mogla privaditi zaprtosti Slovencev, ki le redko povabijo ljudi na svoj dom in se z znanci in prijatelji raje dobivajo na pijači v mestu. »Čeprav sem imela strogo vzgojo, se življenje dogaja tudi v naših stanovanjih, hišah. Ob prihodu v Slovenijo sem pogrešala predvsem to domače družinsko druženje.«
Za 51-letno Olgo Kuzmich nikoli ni pomembno, od kod neka oseba prihaja, temveč kakšen človek je po srcu. Poskušala je najti ljudi, ki jo bodo sprejeli, in si ustvariti svoj krog znancev. Ko je poskušala navezati stik z novimi prijatelji, je hitro ugotovila, da obstaja pri nas neki čuden vzorec predalčkanja ljudi po njihovem izvoru. »Ko ljudje slišijo, iz katere države si, pomislijo, kaj o njej vedo, in si zamislijo, kako se bodo do tebe obnašali. Zelo razmišljajo, koliko in koga bodo spustili bliže k sebi. Toda če se bodo Slovenci družili zgolj s Slovenci, kaj bodo potem vedeli o drugih kulturah?« Ta vtis se v vsem času njenega bivanja pri nas ni spremenil, niti Slovenci se niso, pravi: »Spremenila sem se sama in nekatere stvari lažje odmislim.« Za Slovence ugotavlja, da neradi izstopamo iz povprečja, kar pripisuje naši pestri zgodovini. V primerjavi z Rusi ali Ukrajinci se tudi težje čustveno objemamo, pravi. Prav pogled, nasmeh in objem pa pri ljudeh za Kuzmichevo predstavljajo več kot tisoč besed.
Ko je prišla v Slovenijo, je nekaj priložnostih del opravljala tudi na črno, dokler ni dobila delovnega dovoljenja. Odtlej se je preskusila tudi že kot trgovska potnica. Prečesala je vso Slovenijo, se v trehminutnih prodajnih pogovorih pred vrati strank izurila v slovenščini in jo zdaj pozna bolje kot marsikateri domačin. Slovenija predstavlja zanjo drugo ljubezen, prva je Kijev. Oče je bil oficir in vsa družina je z njim potovala od namestitve do namestitve. Materi je bilo počasi selitev dovolj in tako so slednjič ostali v Ukrajini, kjer je končala srednjo šolo. Preden je prišla v Slovenijo, je deset let kot glasbena vzgojiteljica učila otroke v vrtcu. Vsake tri mesece je z njimi pripravila kratko predstavo. Ljubezen do gledališča jo je pri nas po naključjih pripeljala do sodelovanja v lutkarski skupini migrantov, ki v okviru Zavoda Global tudi na tak način med Slovenci ruši negativne stereotipe o migrantih. »Gledališče je dober način, da se človeku privzgoji nekaj dobrega. Lahko je pravo zdravilo za narod. Nimaš pravice nekoga obsojati, ker je drugačen,« pravi o svojem lutkarskem delovanju in razlaga, kako ji je igranje z lutkami in druženje z drugimi priseljenci pogosto privabilo na lica širok nasmeh.
V prostem času se rada druži s prijatelji. Njen najljubši kotiček v Ljubljani je park Tivoli, zelo rada pa zahaja tudi k Zbiljskemu jezeru, za katerega pravi, da so ga iz greznice brez labodov z leti spremenili v pravi raj. Njena velika strast je petje. Že dvajset let sodeluje v različnih pevskih zborih in se ukvarja tudi z zborovodenjem. Med drugim je štiri leta ob delu komercialistke pela v zboru mariborske opere, kjer je od sopevk slišala tudi, kako je mogoče, da dela kar v dveh službah. »Petja nikoli nisem jemala kot delo. To ni isto kot kopanje jarkov,« se nasmeji in pove, da so ji prav pesmi pogosto pomagale skozi težke trenutke v življenju. Nekaj časa je pela v tukajšnjem ruskem ansamblu Talisman, sedaj je zborovodkinja v Trzinu, sodeluje pa tudi v enem od ljubljanskih pevskih zborov. »Pevcem vedno rečem, naj ne pozabijo, o čem pojejo, potem bo prava dinamika prišla sama od sebe. In to bo čutil tudi poslušalec.«
