»Kadar hočemo anemijo natančneje definirati, se navadno poslužujemo koncentracije hemoglobina v krvi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) govorimo o anemiji, kadar je koncentracija hemoglobina v krvi pod 120 g/L za ženske in pod 130 g/L za moške,« pojasnjuje Preložnik Zupanova. Anemijo delimo na blago, srednje hudo in hudo obliko. O prvi govorimo pri koncentraciji hemoglobina med 100 in 120 g/L, pri srednje hudi so te vrednosti med 80 in 100 g/L, pod 80 g/L pa govorimo o hudi obliki anemije, ki običajno povzroči največ težav, še posebej, če je nastopila hitro.
»Pri vseh bolnikih z rakom naredimo tudi pregled osnovne krvne slike in anemije praktično ne moremo spregledati. Večkrat pa lažjo obliko anemije pri bolnikih z rakom nekoliko zanemarimo, vendar je bolnikovo dobro počutje in kakovost njegovega življenja lahko prav zaradi tega pomembno okrnjena. Bolnik že občuti utrujenost, slabo počutje, nezmožnost opravljanja vsakdanjih stvari, intimnost s partnerjem je okrnjena, ni sposoben sodelovanja pri družinskih obveznostih ipd. Vsi ti simptomi lahko nastopajo že pri lažji obliki anemije,« opozarja sogovornica.
Vzroke za nastanek anemije pri bolnikih z rakom lahko razdelimo v tri skupine:
(1) povezane z rakavo boleznijo, kjer je pomembna prizadetost kostnega mozga,
(2) posledica zdravljenja rakave bolezni s kemoterapijo in/ali obsevanjem ter tudi operativnim zdravljenjem, pri katerem lahko prihaja do izgube krvi,
(3) tretja skupina razlogov pa so lahko pridružene bolezni, ki jih ima rakav bolnik in seveda tudi dodatno vplivajo na slabokrvnost.
»Če opeša srce, imamo slabo prekrvavitev, če imamo bolna pljuča, ni zadostne oskrbe s kisikom, če ledvica slabo delujejo se v telesu kopičijo strupene snovi in je organizem oslabljen,« pravi Preložnik Zupanova.
»Pogosto se pojavlja t. i. »cancer-related fatigue« – nenavaden neprestan občutek splošne, hude utrujenosti, neješčnosti in nemoči, ki ji rakavi bolniki sami pripisujejo veliko večji pomen kot zdravniki,« razloži Preložnik Zupanova razliko med bolnikovim in zdravnikovim pojmovanjem težav. »Zelo pomembni pa so tudi podatki, ki dokazujejo manjši uspeh zdravljenja rakave bolezni pri anemičnih bolnikih in zmanjšano preživetje teh bolnikov v primerjavi z bolniki brez anemije, ne glede na vrsto raka.«
In kako pogosta je anemija pri bolnikih z rakom?
»Na osnovi velike evropske študije ECAS (European Anemia Cancer Survey), v letih 2001-2002, ki je zajela okoli 15.000 bolnikov z rakom in kjer so opazovali incidenco, prevalenco in zdravljenje anemije je bila anemija ob vključitvi v raziskavo prisotna v povprečju pri 40 odstotkih bolnikov, pri diseminiranem plazmocitomu pa je bila anemija ob diagnozi ugotovljena pri dveh tretjinah bolnikov. S postopki zdravljenja raka se je slabokrvnost pojavila še pri dodatnih 30 odstotkih« pravi Preložnik Zupanova.
Anemijo pri bolnikih z rakom je možno zdraviti na več načinov, odvisno od vzroka. »Če ima bolnik zaradi anemije hude težave v smislu dispneje (težave z dihanjem) ali bolečine v prsih (znak ishemične bolezni srca), moramo ukrepati s transfuzijami koncentriranih eritrocitov, ki imajo takojšen učinek. Običajno gre za bolnike s hudo stopnjo anemije, koncentracijo hemoglobina pod 80 g/L. Lahko pa se težave pojavijo že prej, če ima bolnik pridružene bolezni srca ali pljuč. Transfuzijo potrebujejo tudi bolniki, ki aktivno krvavijo zaradi rakave bolezni ali je bil predhodni poskus zdravljenja z eritropoetinom neučinkovit. Pri bolnikih z blago in srednje hudo anemijo, pa se raje odločamo za zdravljenje z rekombinantnimi eritropoetini. Neugodno je, da je potreben določen čas za porast koncentracije hemoglobina, vsekakor pa se s tem izognemo mnogim slabostim, ki jih ima transfuzija,« razlaga Zupanova.
»Še vedno potekajo študije, pri kateri vrednosti hemoglobina je najboljše pričeti zdraviti bolnika, s kakšnimi odmerki eritropoetina in kako pogosto. Pri nas zdravimo z eritropoetinom takrat, kadar je koncentracija hemoglobina pod 110 g/L in ga dajemo do tarčne koncentracije hemoglobina 130 g/L. Pri višjih koncentracijah hemoglobina, lahko pride do pojava stranskih učinkov kot so tromboze in arterijska hipertenzija. To pa lahko ogrozi bolnika.«
Eritropoetini imajo pred transfuzijami številne prednosti. Slednje namreč še vedno predstavljajo majhno tveganje prenosa okužb, povzročajo kopičenje železa v telesu in povečan volumen tekočine. Nevarne pa so lahko tudi imunske reakcije po transfuziji. Bolnik mora prejemati transfuzijo koncentriranih eritrocitov v bolnišnici zaradi opazovanja in ustreznega postopanja, če pride do težav. Kadar zdravimo z eritropoetini se tem težavam izognemo. Zdravilo se nahaja običajno v brizgah za podkožno dajanje. Bolnike je potrebno redno spremljati na štiri tedne, da vidimo uspešnost zdravljenja. Običajno smo uspešni pri bolnikih, ki zdravilo rabijo začasno zaradi kemoterapije,« razlaga Preložnik Zupanova. »Če imamo bolnika z napredovalo rakavo boleznijo, se v glavnem odločamo za transfuzije koncentriranih eritrocitov, saj so v tem primeru eritropoetini neučinkoviti.«
