V zahodnih državah postaja pravi hit žito kvinoja. 5000 let pred našim štetjem oziroma kar dobrih sedem tisočletij, preden so jo Združeni narodi lani razglasili za žito leta, so jo znali ceniti že Inki. Za vse njene izjemne prehrambne lastnosti takrat še niso vedeli. Seme kvinoje je podobno kuhani proseni kaši, po uporabnosti je podobna ajdi, je pa bližnja sorodnica pese in špinače. Njena glavna vrlina je, da ima največjo prehrambno vrednost na sto kalorij. Bogata je s proteini, železom, magnezijem in kalcijem. Ker ne vsebuje glutena in holesterola, je kot nalašč za razne diete, športnike in alergike.
Skoraj tako pomembna kot minerali in zemeljski plin
Še pred leti za kvinojo skorajda ni obstajal mednarodni trg. Bolivijska kooperativa kmetov Central de Co-operativas de Campesinos Agricolas Operacion Tierra se je v 70. in 80. letih morala s prodajo tega živila kar precej potruditi tudi v Boliviji in Peruju, kjer so predvsem premožnejši sloji na žito gledali kot na manjvredno indijansko hrano, z zaužitjem katere naj bi si domnevno znižali svoj socialni status. Z večanjem proizvodnih površin in ustanovitvijo lastne izvozne agencije so kmetje šele v 90. letih prejšnjega stoletja dosegli preboj s svojim pridelkom. Sprva na ameriškem trgu, pozneje še na evropskem.
Leta 2012 se je kvinoja prebila na tretje mesto bolivijskih izvoznih proizvodov, pred njo so bili samo še minerali in zemeljski plin. Peru prekaša Bolivijo po obsegu proizvodnje, vendar s svojimi skoraj 40 izvoznimi podjetji za zdaj v tržnem deležu na svetovnem trgu zaostaja za svojo sosedo. Kvinoja se poskuša s precej manjšim deležem s projekti trajnostnega razvoja in opolnomočenja žensk v kmetijstvu uveljaviti tudi v Ekvadorju.
Z večjo proizvodnjo podražitev na domačem trgu
Seveda sta proizvodnja tega žita in njegov prodor na zahodne trge predstavljala velik uspeh za kmete, ki so se v podnebno zahtevnem Andskem višavju s pridelavo kvinoje že vrsto let bojevali za preživetje. Enrico Avitabile, raziskovalec na rimski univerzi Tre, je ugotovil, da kvinoja zdaj za 81 odstotkov malih kmetovalcev, ki se ukvarjajo z njeno pridelavo, predstavlja glavni vir zaslužka. Z večjimi prihodki se je izboljšal njihov gmotni položaj. Izboljšali so svoje življenjske razmere in dosegli kreditno sposobnost. Toda ko je pražitarica postala hit med ameriškimi in evropskimi uporabniki (radi jo uporabljajo tudi vegani), so se začele pojavljati težave trajnostnega razvoja v Boliviji in Peruju.
Cena kvinoje se je na bolivijskem trgu od leta 2000 podeseterila. Zaradi tega vsaj delu najrevnejšega prebivalstva v Boliviji kvinoja postaja nedostopna, medtem ko so njeni pridelovalci svoj nekdanji skromen jedilnik zdaj popestrili s prej cenovno nedostopnim rižem, različnimi vrstami mesa in zelenjave. Domnev, da je zaradi naraščajočih cen kvinoje ogrožena prehrambna varnost prebivalstva v Boliviji, raziskave ne potrjujejo. Tako kot je kvinoja postala hit na Zahodu, se je povečala tudi njena uporaba v bolivijskih urbanih središčih. Namesto slabih 40 dekagramov kvinoje prebivalci zdaj pojedo že več kot 1,2 kilograma tega žita na leto.
Kmetom je tako uspelo vsaj delno preseči negativne stereotipe domnevno manjvredne indijanske hrane. Uporaba kvinoje pri lokalnem prebivalstvu niha. Med otroki naj denimo ne bi bila priljubljena zaradi okusa. »To je povezano s kulturo prehranjevanja. Če ponudite otrokom praženo kvinojino moko, je ne bodo hoteli. Raje bodo posegli po belem kruhu. Če jim kot napitek pripravite kuhano vodo, pomešano s sladkorjem in kvinojino moko, bodo raje pili kokakolo,« je pred časom za New York Times pojasnjeval Víctor Hugo Vásquez, pomočnik ministra za podeželski razvoj in kmetijstvo. Kljub temu superživilu na lastnem pragu skoraj četrtina prebivalstva Bolivije ostaja podhranjena. Vlada zdaj ne ponuja le ugodnih posojil za razširitev obdelovalnih površin kvinoje (žito naj bi pridelovali na milijonu hektarov), temveč že vrsto let subvencionira kvinojo za študente in mlade matere ter jo zagotavlja šolarjem v šolskih obrokih.
Kvinoja zamenjala črede lam
Uspeh kvinoje pa vendarle postavlja bolivijsko vlado pred izziv trajnostnega razvoja podeželja. Zaradi želje po vse večjem zaslužku so mnogi kmetje opustili svoje črede lam in pašnike spremenili v polja. Čeprav so tako dobili večje obdelovalne površine, so hkrati polja osiromašili nujno potrebnega gnojila laminih iztrebkov. Vsaj polovica kmetov, ki jih je za svojo raziskavo obiskal Avaitabile, v zadnjih letih opaža manjši donos na poljih kvinoje. Strokovnjaki zato opozarjajo, da kmetje za trajnostni razvoj Andskega višavja na račun večjih pridelovalnih površin ne bi smeli opustiti lamoreje, dodaten zaslužek pa lahko dobijo tudi z vztrajanjem pri ekoturizmu.
Na hitri vlak rastočega povpraševanja po kvinoji so skočile še druge države. Pražito že gojijo v ameriškem gorovju Rocky Mountains, Kanadi, Avstraliji, Indiji, Paragvaju, na Kitajskem in v nekaterih evropskih državah. Vzdržljiva superživila (med njimi tudi po prehrambnih vrednostih kvinoji podoben teff iz Vzhodne Afrike) postajajo pomembna rešilna bilka za prehrambno varnost v številnih državah, kjer je kmetijska proizvodnja vse pogosteje talka nepredvidljivih podnebnih sprememb.
