Ni dolgo tega, ko sva se slišala po telefonu, želel je, da ga obiščem, obljubil sem mu, vsekakor, spomladi, pomlad je prišla, njega pa ni več. Bili so dnevi, tedni, meseci in leta, ko sva se družila, bila so to šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, težka za življenje, idealna za humor in satiro. Posedala sva pri Petričku, pri Slončku, on je pil sokove, jaz slovenske pijače. Spremljala sva kulturo, književnost, si pripovedovale šale, on s počenim hrapavim glasom, jaz s panonskim naglasom, sodelovala sva pri Pavlihi, dokler nisva dobila povabila Nedeljskega dnevnika, dali so nama na voljo celo stran. Opremila sva jo simbolično. Božo Kos naju je narisal kot dva gola angela, ki sta čez vso stran razvlekla glorificiran napis Pasje bombice. Na tej strani humorja in satire sva objavljala njegove aforizme, vsak svoje humoreske, duhovite prispevke domačih avtorjev, nadarjenih začetnikov, med njimi sta bila tudi Slavko Pregl in Toni Gašperič. Včasih sem prevedel kakšno poljsko satiro, tudi beograjske aforizme takrat uspešnega ostrega satirika Brana Crnčevića. Znana je njegova jedka misel: Pred vojno nismo imeli ničesar, potem so prišli Nemci in uničili vse. Prav zato, ker je trdil, da se zgodovina ne ponavlja, ljudje so vedno isti, sva hotela znotraj slovenskega časopisnega prostora uvesti humor, ki bi bil boljši in drugačen. Takrat sva oba imela za sabo izkušnje iz zapora, razlikovala sva humor od satire. Vedela sva: humor je, kadar narišeš lep nasmeh z zdravimi zobmi, satira je, kadar je nasmeh narisan z izbitimi zobmi. Najino druženje je rodilo sadove, omislila sva si knjigo humoresk, dva avtorja v eni knjigi, tako da si jo lahko zavrtel v roki, pa se je najprej pojavila Žarkova karikatura, na drugi strani pa moj portret z očali. Drug drugemu sva napisala življenjepis. Knjiga je izšla leta 1970 pri Državni založbi Slovenije. Takrat sem napisal: Žarko Petan je najboljši ekonomist svojega talenta med jugoslovanskimi humoristi in najboljši humorist med jugoslovanskimi ekonomisti, kar med drugim pomeni, da je redkobeseden in da ne zapravlja niti časa niti priložnosti. Žarko Petan piše humoreske, satire, radijske drame, gledališke igre, filmske scenarije, mladinske zgodbe in aforizme, kar med drugim pomeni, da mu kdaj pa kdaj zmanjka črnila, pa mora aforizme citirati. Kadar Žarko Petan reče levo, potem tudi misli levo, in najbolj cenim pri njem to, da potlej dejansko tudi odide na levo. Prav zato je bil Žarko Petan levi angelček v Nedeljskem dnevniku, kjer je držal napis Pasje bombice, in če ste kdaj pozorno pogledali, ste lahko videli, da se ni vzpenjal kot Ikar proti soncu, marveč se je obračal ljudem. Žarko Petan je Mariborčan z ljubljanskim stanovanjem nasproti slovenski ljudski skupščini. Diplomiral je na ljubljanski ekonomski fakulteti. Nosi črne naočnike. Pije črn ribezov sok. Všeč so mu črnolaske, čeprav tudi pred plavolaskami ne zapira oči. Režira črne drame namesto črnih komedij. Če se razjezi, mu pade črna tema na oči. Njegov nasmeh je črne barve. Žarko Petan je satirik, za katerega bi lahko rekli, da je črno pred njim in črno za njim, zato rad igra tenis z belo žogico, da jo bolje vidi. Ker je hotel dodobra spoznati svojo domovino, je bil tudi v zaporih. Zdaj raje hodi v tujino na sezonsko delo: v Zürichu je režiral gledališko igro, v Hamburgu radijsko igro, v Bratislavi je igral namizni tenis, v Bordighieri je prejel nagrado za aforizme. To je skoraj vse, kar vem o Žarku Petanu. V tem istem letu sva knjigo z naslovom Črni smeh oziroma Rdeči smeh poslala na Festival jugoslovanske satire v Budvo. Bil sem na festivalu, se družil z znanimi humoristi in satiriki z vseh koncev bivše države, da bi na koncu prav midva dobila za knjigo humoresk prvo nagrado, zlato sireno. Ko sva v Pasjih bombicah objavila satirično pesem manj znanega avtorja, so humoristično stran ukinili.
Za Žarkom so ostali obsežen ustvarjalni opus, simpatičen nasmeh, politična pokončnost, izjemna človeška energija, nekoliko prgišč dobrih aforizmom, med katerimi bi omenil misel o slovenskem značaju: Slovenec Slovencu Slovenka. Žarkovo pero se je izpisalo, novica o smrti me je presenetila. Humor in satira sta kot dva zaljubljenca, kadar eden manjka, je drugi žalosten.
