Minulo toplo torkovo popoldne je bilo kot nalašč za sprehod po živahnih ljubljanskih ulicah. S podobno mislijo se je tako pred nekdanjo železniško postajo pri pivovarni zbrala skupinica navdušenih sprehajalcev. Najmlajši v gručici so se razposajeno smukali okoli staršev in se nemudoma lotili raziskovanja bližnje zelenice, medtem ko so se starši in drugi udeleženci v varnem zavetju drevesnih krošenj skrivali pred močnimi sončnimi žarki. Vsi so prišli z željo, da raziščejo nekatere ulice Spodnje Šiške, bolje spoznajo sosesko ter odkrijejo morebitne pasti, ki jih za pešce, predvsem pa za šolarje, skrivajo tamkajšnji pločniki in cestišča.
Torkov sprehod namreč ni bil le brezskrbno pohajkovanje po mestu, temveč so ga za zvedave sprehajalce v Ljubljani že tretjič letos pripravili pri Inštitutu za politike prostora, kjer sodelujejo pri mednarodni pobudi Janes's Walk. Pobudi, ki je minulo leto povezala že dvaindvajset držav, pod okriljem katere se je lani po vsem svetu zvrstilo več kot osemsto urbanih sprehodov in katere glavni cilj je povezovanje prebivalcev s sosedi in sosesko ter spodbujanje pripadnosti območju bivanja, obenem pa sprehodi odpirajo tudi priložnost za pogovor o težavah, s katerimi se stanovalci dnevno soočajo, ter omogočajo oblikovanje pobud, kako soseske narediti še bolj privlačne in prijetne za življenje.
»Prijetno je hoditi tam, kjer so ljudje«
»Če bi več prebivalcev razmislilo, kako blizu in dosegljivo je pravzaprav vse v Ljubljani, bi se na pot po vsakodnevnih opravkih še večkrat odpravili peš. Dimenzije in geografija mesta so pešcem namreč naklonjene, ustrezna je tudi ureditev. Pogoji v mestu za pešačenje so torej dobri, potrebni sta le volja in odločitev,« je prepričana krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti. Z zadovoljstvom opaža, da se za premagovanje razdalj s hojo odloča vse več občanov, v družbi staršev tudi najmlajših. »Podobno, kot je v zadnjih letih narasla tendenca kolesarjenja, mislim, da je tudi vse več ljudi, ki hodijo peš,« pred pročeljem šole na Gasilski cesti pripoveduje urbanistka.
Medtem po precej prometni cesti neprestano švigajo avtomobili. Pred šolo je le ozek pločnik, na drugi strani ga ni, zato si pešci, ki se znajdejo ob desnem voznem pasu, pot utirajo po manjšem makadamskem parkirišču. Do šole, kjer so urbani sprehajalci sklenili svoje raziskovanje šišenskih pešpoti, jih je pot vodila mimo Frankopanske ulice ter po Gubčevi ulici do Gasilske ceste. Če je bil pločnik na Gubčevi ulici, kjer je tudi eden izmed šišenskih vrtcev, že skoraj razkošno širok, pa se je bilo treba pri Frankopanski ulici izogniti gradbeni jami, saj je zaščitna ograja zasedala tudi del pločnika. »Čeprav je Spodnja Šiška kar naklonjena pešcem, pa seveda obstajajo tudi poti, ki so manj prijetne ali pa so prazne,« ob tem opozarja Simonetijeva. »Teorija in praksa učita, da je prijetno hoditi tam, kjer so drugi ljudje. Zato je zaželeno, da so parterji hiš polni, da se male trgovinice in lokale ponovno privabi v mesto. Tega v Ljubljani še primanjkuje. Če na primer pogledamo Celovško cesto, so številni prostori prazni, v prihodnje bi jih bilo treba oživiti.«
Vse več otrok hodi v vrtec in šolo peš
A tokrat urbani sprehajalci niso bili pozorni le na morebitne neustrezne ureditve za pešce. Na poti po Spodnji Šiški so jih mimo tamkajšnjih šol in vrtcev pospremili Lev, Zoran in Neža. Otroci, ki si zjutraj oprtajo šolsko torbo in se v šolo ali vrtec odpravijo peš. Neža se je prvič na pot v šolo sama podala že v tretjem razredu, pred tem so jo do šole pospremili starši, sedaj se vsak dan na pot odpravi v družbi prijateljice. »Tudi ko dežuje. Če pohitiva, sva v šoli v treh minutah, lahko pa se tudi zgodi, da se zaklepetava in potrebujeva petnajst minut,« pove Neža. Prav tako zjutraj v šolo in vrtec odpešačita Lev in Zoran, trenutno še v maminem spremstvu, a bosta, ko bosta nekoliko starejša, pot pod noge vzela sama. »Sprva smo hodili peš, ker imamo le en avto in ga je pogosteje potreboval mož. A sedaj smo se že tako navadili, da je hoja bolj enostavna. Tudi otroka sta navdušena, saj me neprestano opozarjata, da hodim prehitro. Pazita tudi na varnost, saj se pred prehodom za pešce vedno ustavita ter pogledata levo in desno,« vsakodnevno skupno pot v šolo opisuje njuna mamica Urška Kranjc.
»Slovenci smo, ko gre za otroke, izrazito občutljivi. Številni starši so ob misli, kaj bi se otroku na poti v šolo lahko zgodilo, prestrašeni. Nekateri strahovi niso upravičeni, nekateri pa so. Nekatere šolske poti so še vedno problematične,« je kritična Simonetijeva. Dodaja, da za odpravo nekaterih kritičnih točk na šolskih poteh niso vedno potrebni dragi in dolgotrajni projekti: »Pogosto so dovolj že majhni posegi v ureditev prometa, kot je na primer ureditev enosmerne ceste. Takoj je lažje, če avtomobili pridejo le iz ene smeri.«
