Rokometni trener Miro Požun je Celje Pivovarno Laško leta 2004 pripeljal do naslova prvaka Evrope, za zdaj 70-letnega strokovnjaka pa je znano, da je njegov pristop do igralcev pedagoški, očetovski in demokratičen. »Na način dela in komunikacije z igralci vplivata značaj človeka ter sistem vzgoje in šolanja od mladih nog. Končal sem tudi učiteljišče, na katerem je bil poudarek na pedagoškem erosu – ljubezen do mladih, naraščaja,« poudarja Miro Požun, ki mu rokometni zvezdnik Sergej Rutenka, nekdanji igralec Celja in zdaj član Barcelone, pravi kar – ata.
»Pred 30 leti so bili skoraj vsi trenerji veliki diktatorji, kot vojaški poveljniki. Ko sem opazoval jugotrenerje, sem imel občutek, da so oficirji, ki z zelo trdo roko vodijo igralce in ekipe. Danes je odnos med trenerji in igralci praviloma skoraj prijateljski, zelo korekten. Odnos gre vedno bolj v smeri demokracije, a avtoriteta in hierarhija morata vseeno obstajati,« se zaveda Požun. »Če so rezultati dobri, ni težav s tem, kakšen pristop ima trener. A težava nastane, če so slab(š)i: takrat je moteča vsaka malenkost, krivdo se vali na trenerja, ki je premehak ali pretrd do igralcev...« Na trditev, da so igralci »pokvarljivo blago« in da hitro zlorabijo trenerjevo zaupanje, Požun odgovarja: »Nikoli nisem preverjal, ali igralci ponočujejo. To so počeli drugi v klubu. No, določenih stvari takrat nisem vedel, sem pa kasneje izvedel, ali je kdo naredil kakšen prekršek. (smeh) V ekipi je pomembno, da je jedro ekipe zdravo, da vodilni igralci niso pokvarjeni in da pomagajo trenerju vzpostaviti red in disciplino.«
Požun: Igralci so v posebnem stanju
Za javnost je odnos med trenerji in igralci najbolj očiten na tekmah med minutami odmora. Nekateri trenerji delujejo mirno in pedagoško, drugi skačejo in vpijejo. »Takrat, ko se zadeve lomijo, so igralci v posebnem psihološkem stanju in potrebna je le majhna iskrica, da pride do velikega požara. V afektu človek lahko izreče in naredi tudi kakšno oslarijo in potem hitro pride do konflikta. Potem se trener in igralci med minuto odmora pogovarjajo o stvareh, ki v tistem trenutku sploh niso pomembne. Namesto pogovora o igri in taktiki sta obe strani še bolj živčni, in ko se igralec vrne na igrišče, je še bolj zmeden. Takrat ne igrajo z glavo in racionalno, ampak nagonsko. Saj veste, kako je v vojski, ko jo zajame panika,« pripoveduje Požun.
»V vrhunskem športu ni prostora za demokracijo. Na čelu vseh uspešnih sistemov so ljudje, ki so liderji, učenje mladih ljudi pa ne dopušča demokratičnih posegov. Igralci pač ne morejo izbirati, ali bodo trenirali ali ne, kdaj, kje, kako in koliko,« svojo trenersko filozofijo opisuje košarkarski strokovnjak Zmago Sagadin, za katerega velja, da je trener s trdo roko. Tudi zunaj igrišča ne goji prijateljskih odnosov z igralci: »Vedno jim takoj dam vedeti, kdo je kdo. Nisem za prijateljske odnose, ampak se postavim v vlogo liderja, avtoritete. Z igralci se zasebno ne družim, za to nimam niti potrebe niti želje. Še posebno, ker gre za ljudi, ki so 30, 40 let mlajši od mene in niso sorodne duše.« Vseeno se ne izogiba pogovorom z igralci: »A z njimi se individualno ne pogovarjam v bifeju, ampak v svoji pisarni, ki ji mnogi pravijo 'šok soba'. V dialogu prisluhnem tudi njihovim težavam in jim skušam pomagati. Pogosto se namreč težave iz zasebnega življenja odražajo tudi na igrišču.«
Sagadin: Mladi pogosto podivjajo
Trener Sagadin ni zagovornik sistema, v katerem se v ekipi zbere sedem, osem izkušenih igralcev, trener pa mora skrbeti predvsem za pravo kemijo med njimi, da na igrišču pokažejo, kar znajo, da so vedno spočiti in sproščeni... »Zastopam stališče, da je treba v določeni fazi skrbeti tudi za produkcijo igralcev. Da imaš v ekipi tudi nekaj mladih fantov, ki od zadaj pritiskajo na starejše, kajti le konkurenca in tekmovalnost sta gibalo dobrega treninga. Takšen način gojimo trenerji delavci,« pravi Sagadin. Pri delu z mladimi želi vsako sezono v člansko ekipo potisniti enega ali dva, a opozarja: »Najtežje je iz 16 ali 17 let starega talentiranega mladinca narediti dobrega članskega igralca. Zakaj? Takrat so fantje v norih letih, razganja jih puberteta, med mladinci so se že dokazali, ob prestopu v člansko ekipo pa dobijo nekaj denarčka, avto, stanovanje v uporabo, starši jih ne nadzorujejo več. Pogosto zato podivjajo in če jih ne kontroliraš ter jim pomagaš tako, da jih kot trener spremljaš tudi zunaj igrišča, se lahko slabo konča. Če te funkcije ne opravi trener, zaradi zadev zunaj igrišča mladi večinoma ne izkoristijo svojega potenciala.«
Glede na reakcije med minutami odmora Sagadin trenerje deli na dva tipa. »Eni zadeve v igri le spremljajo, drugi pa stalno skušajo popraviti slabe stvari na igrišču. Trener se mora čim manj ukvarjati s tistim, kar je bilo, ker za nazaj ni mogoče nič spremeniti, ampak se ubadati s tem, kaj bo, razmišljati vsaj korak naprej in skušati regulirati igralce, ekipo in sistem za boljše nadaljevanje,« ocenjuje Sagadin. Zanj niti ni pomembno, kakšne so reakcije trenerjev med minutami odmora: »Nekateri delajo to na bolj fin način, drugi bolj grobo, vulgarno. A igralci so svojih trenerjev vajeni z vsakodnevnih treningov, zato pričakujejo takšno reakcijo, vodenje in komunikacijo tudi na tekmi. A javnost na to gleda drugače: vidi, da je nekdo bolj miren, le sedi in opazuje, drugi pa je temperamenten, skače in glasno govori. Ključ pa je v tem, ali trener obvladuje situacijo v kriznih trenutkih in ali jo je sposoben spremeniti na bolje.«
Luka Slabe je nekdanji odbojkar in reprezentant, zdaj pa je trener ACH Volleyja in selektor moške reprezentance Slovenije. »Že kot igralec sem bil vedno zelo zahteven tako do sebe kot do soigralcev, venomer sem pričakoval največ. Bil sem privrženec trenerjev, ki jih ne bi mogel označiti za diktatorje, ampak kot tiste, ki so imeli dobro postavljene sisteme, vrednote in standarde, ki so se jih držali vso sezono in od njih niso odstopali. Pri trenerju je zame najpomembneje, da je konstanten v tem, kar zahteva, kar pomeni, da je demokracija le redko mogoča,« meni Luka Slabe, ki kot trener jemlje igralce kot svoje sodelavce, svoje poslanstvo pa vidi v tem, da je najprej učitelj, mentor in motivator.
Slabe: Od dogovorjenega ne odstopam
Slabe v vsaki ekipi skuša postaviti določene cilje, standarde in vrednote: »In od teh potem ne odstopam. Kar koli je pod tem, kar je dogovorjeno pred začetkom sezone, je zame nesprejemljivo in nedovoljeno. Ker so igralci moji sodelavci, mora biti odnos spoštljiv. Iz mojih ust nikoli ne letijo žaljivke, čeprav pogosto povzdignem glas, a nikoli z nespoštljivim tonom.« Je zagovornik distance med trenerjem in igralcem (v tem poslu nismo zato, da bi sklepali strašna prijateljstva, pravi), o »policijski uri« za igralce dodaja: »Ker smo profesionalci, se je treba marsičemu odreči. Zato mora biti igralec ob 23. uri že v postelji. Dokler medsebojno zaupanje obstaja, policijska ura ni potrebna. Kot trener sem le enkrat opravil nočno kontrolo in ujel grešnika, ki je moral že naslednji dan zapustiti klub.«
Atletski trener Vladimir Kevo je metalca kladiva Primoža Kozmusa pomagal pripeljati na svetovni in olimpijski vrh, zdaj v isti disciplini uspešno vodi Barbaro Špiler. Na vprašanje, ali obstajajo razlike pri treniranju moških in žensk glede sistema in načina dela, pristopa, besednjaka, načina motivacije in preostalega, Vladimir Kevo odgovarja: »Ker gre za individualni šport, se moraš kot trener pač prilagajati posamezniku, a posebno velikih razlik ni. Sistem dela je podoben, a moškega lahko bolj obremeniš. Pri ženskah lahko narediš večjo kvantiteto treninga, pri moških pa kvaliteto. Za ženske lahko rečem, da so bolj predane delu, so pridne, z moškimi pa je, ko se in če se odločijo, da gredo do konca, užitek delati.«
Kevo zase pravi, da je tip trenerja, ki ima z atleti (atletinjami) rad bolj prijateljski odnos: »A moj odnos s Primožem in Barbaro se malce razlikuje. Verjetno je to predvsem posledica tega, da sva si bila s Kozmusom malce bližje po letih, medtem ko je starostna razlika s Špilerjevo precejšnja.« Priznava, da je le malce lažje delati z moškimi, o tipih trenerjev pa meni: »Zagovarjam to, da morata tako trener kot tekmovalec opraviti vsak svoj del posla, če želita skupaj uspeti. Če atlet ni motiviran in željan uspeha, če ne ve, zakaj trenira, mu ne more pomagati noben tip trenerja.«
