Nagrada – in dve leti praznine

Nagrada vzbudi v človeku dober občutek – da so tam nekje daleč, kjer me komisija ne pozna, videli v tem, kar smo naredili, nekaj tako dobrega, da je to treba nagraditi. Največ pa mi pomeni zato, ker z njo razveselim vse sodelujoče, ki so prispevali k temu, da je ta film sploh nastal, kajti vsi igralci in preostala umetniška ekipa so delali brezplačno. Koproducenti so s svojimi vložki prispevali levji delež, saj je bil film izjemno slabo finančno podprt, tako da je nagrada neki moj simbolni »hvala vsem« in potrditev, da njihov vložek ni bil vnemar.

Ta nagrada ni denarna, denarna je lahko v tem, da je dobra za distribucijo filma, ki prinese denar. No, jaz distributerja nimam, kot tudi producenta ne. Vse delam sama, tako da mi za ukvarjanje z distribucijo v tujini zmanjka časa – in tudi nisem usposobljena za to. Pri nas pa prevladuje mnenje v slogu: saj to je umetniški film, kdo bo pa to gledal, »pa saj ljudje tega ne razumejo« in take stvari.

Edini pozitivni učinek nagrade bi torej lahko bil, da mi olajša dostop do subvencije, ki jih podeljuje Slovenski filmski center, a to bo šele prihodnje leto. Bomo videli. Trenutno je tako, da so me na ministrstvu za kulturo na razpisu za uprizoritvene umetnosti po 22 letih neprekinjenega dela »odžagali«, in to za dve leti. Dve leti je torej pred mano brisan prostor... nobenega denarja. Strokovna komisija je kot razlog, zakaj je moje delo treba umakniti iz polja javnega financiranja, navedla »dejstvo«, da moji ustvarjalni postopki niso dovolj sodobni in da je bil moj osebni finančni vložek v predračunu prijavljenega projekta prenizek – čeprav v razpisnem besedilu ni bilo nikjer zahteve, da mora avtor v projekt, ki je predmet javnega razpisa, vložiti svoj osebni denar. Ki ga pa tako in tako nihče od nas nima!

O tem sem brez besed. Mogoče bi si morali člani komisije pogledati, kar sem skozi leta ustvarila, in potem dati takšno »strokovno« izjavo.

Načrti za naprej so: »Kako preživeti?« In ne glede na vse to – pripravljam nov film.