Pod srečno zvezdo nima pravega romanesknega junaka – vsaj ne samo enega. Predstavlja zaprt, a kljub temu živahen ekosistem, kjer se različne zgodbe prepletajo in kjer fokus nenehno preskakuje od lika do lika. Kljub temu je osnovna premisa zgodb odnos med domačini in priseljenci. Mlada Romuna Dumitru in Luminita iščeta v tujini boljšo prihodnost za svojega še nerojenega otroka. Čeprav se naučita dobro govoriti tuji jezik, ju barva kože vedno znova izda. V trenutku krize Luminiti priskoči na pomoč Svetlana, tudi sama tujka v rodnem mestu. Izhaja iz slovenske družine in zunaj mesta živi s stricem Gorazdom, ki načrtuje ultimativno maščevanje nad zadnjim še živečim fašistom, ki je sodeloval v likvidaciji tigrovcev. Botticelli je mehanik z umetniško žilico; tujcem ne zaupa, ker pač »tujcem ne gre zaupati«. Njegova žena Pierina sanja o drugačnem, vznemirljivejšem življenju. Začasno ga najde v objemu Črnega Antonia, lokalnega kriminalca, ki bogati na račun ropanja tujcev. Medtem Botticellijev bratranec Angelo v nekem drugem evropskem mestu v mrtvašnici, kjer dela, fotografira trupla lepotic in fotografije pošilja tržaškemu sorodniku, da se pohvali z novimi »pridobitvami«. In končno je tu policist Gianfranco, antagonist par excellence, koncentrat vsega mestnega in občečloveškega zla. Tujce sovraži in njegovo sovraštvo redko ostane le pri besedah. »Ker nočemo problemov, nočemo jebenih tujcev!« Po prizorišču se sprehodi še nekaj stranskih likov, a njihovi nastopi so skrbno odmerjeni. Onstran te male zaprte družbe svet tako rekoč ne obstaja.
Literarni liki slikajo podobo Trsta, ki vzhaja iz ozadja kot nevidna, a vseprisotna povezujoča sila med posameznimi zgodbami. Čeprav so te po svoje univerzalne in bi se lahko odvijale tako rekoč v vsakem večjem zahodnem mestu, je izbira Trsta svojevrsten avtorski »statement«. Trst je mesto velike preteklosti, a negotove prihodnosti, ne čisto italijansko, a tudi slovensko ali avstrijsko ne, »multikulturno, a ne medkulturno«, kot je nekje izjavil Ivan Verč. Ali, če parafraziram naslov Morrisovega potopisa: Trst pomeni biti nikjer. Je kraj, ki je obenem univerzalen in partikularen, takò na robu fikcije, da ga je treba vsakič znova izumiti. Trst se osmišlja z odnosom do Drugega in tako kot se definira s tem, kar ni, so tudi »tujci«, ki bivajo v mestu Pod srečno zvezdo, v očeh avtohtonega prebivalstva definirani z negacijo: niso »naši«. V očeh Gianfranca to zadostuje, da morajo priseljenci za »krivdo« plačati z življenjem.
Na prvi pogled ni Pod srečno zvezdo nič drugega kot zbirka do skrajnosti prignanih stereotipov. Ne le liki, tudi situacije, v katerih se znajdejo, so tako črno-bele, da je njihova verodostojnost nenehno pod vprašajem. Kot bi se vse nesrečne emigrantske zgodbe zgostile v mestu ob zalivu. Kot da je teh zgodb toliko, da smo se jih nasitili in lahko nanje (čustveno) reagiramo samo, ko jih zaužijemo v koncentratu. Toda hiperbolizacija ima svoj izvor – in tu vstopi v igro Pregljeva fantastika. Nad mestom se je namreč lepega dne pojavil skrivnosten komet, »Tržaška repatica«, ki zdaj prosto lebdi na nebu: »Od takrat nebesno telo vsako noč žari nad mestom, kot bi šlo za staro božično voščilnico s pririsano zlato repatico.« Komet obseva mesto kot ogromna odrska luč in njegove prebivalce prežarči v zbirko stereotipov, jih pregnete v črne ali bele figurice brez vmesnih nians. Naslov romana nenadoma dobi izrazito ironičen prizvok, saj je jasno, da so usode opisanih likov vse prej kot »pod srečno zvezdo«. V nenavadni pojav projicirajo svoje želje in pričakovanja pa tudi strahove. Ko zvezda izgine, se »stvari postavljajo na svoja mesta«. Zgodbe, ki so se še pred kratkim zdele brez možnosti srečnega konca, se začnejo z neverjetno hitrostjo razpletati. Skladno z manihejsko logiko dobro premaga zlo. Vsaj začasno.
Sporočilo romana morda res ni ne izvirno ne pretresljivo, je pa v teh časih opomnik več, da je »tujec« zgolj kategorija, odvisna od perspektive, in da se lahko vsak trenutek vsakdo v očeh drugega prelevi v tujca. Z Gorazdovo zgodbo Pregelj ošvrkne tudi slovensko politično sceno, ki po vseh teh letih še vedno ni sposobna preseči delitve na partizane in domobrance ter sprevideti, da za vsako umetno oživljanje preteklosti izgubljajo del sedanjosti. Starčeva pripoved je edina, ki se konča brez epiloga, ali, povedano drugače, je zgodba, ki se lahko konča le s smrtjo protagonista. Ko bo umrl starec, bodo z njim umrli tudi njegovi spomini. Pregljev roman je obrtniško dovršeno delo, ki z dinamičnim preskakovanjem med zgodbami spretno prepleta na videz nepovezane, razdrobljene zgodbene fragmente v večjo sliko. Učinek je filmski, morda tudi zato, ker je zgodba precej hollywoodska. Kakor nekakšna »črna pravljica« za odrasle z nič kaj pravljičnim izhodiščem.
