Priznam, nikdar se nisem fural na njihov fazon, četudi sem del generacije, ki je zrasla skozi različne odtenke jugorocka, novega vala in novega primitivizma osemdesetih let v glasbenem prostoru od Vardarja do Triglava, pozneje opredeljenem kot »sedma republika«. Komunikacija na njenem območju ni bila nikoli prekinjena, vprašanje pa je, koliko je še blizu ali zanimiva mlajšemu občinstvu. Srbohrvaščina (ne bomo o podrobnostih) je postala tuji jezik, težko razumljiv že rojenim ob koncu sedemdesetih, da o kasnejših generacijah niti ne izgubljamo besed. Ko se je Zaklonišče prepeva sredi devetdesetih pojavilo v študentskem okolišu, je za las še ujelo čas histerije pravih Balkan žurov na (pop)rockerski, punkovski in novovalovski osnovi, danes pa večji del bodoče intelektualne elite prosti čas namenja sintetični zabavi ali govejim veselicam, kar niti ni kritika – saj imamo demokracijo, ne? –, le stvarna slika. Vprašanje je torej, koga Zaklonišče pravzaprav še nagovarja, saj pravega študentskega naboja ni več. Njegovi nekdanji nosilci so namreč kmalu spoznali, da so bile jutrišnje sanje namenjene le nekaterim, ter se hitro in varno poskrili v javnem sektorju, novih pa ni in ni na obzorju. Zato je naslovno ljudsko modrost treba jemati še kako resno.
Mimo tega pa: Zaklonišče prepeva sodi med tiste bende, ki so si že v obdobju Glasajte za nas izborili pravico svojega prostora na našem glasbenem zemljevidu, saj so pred poslušalce stopili s prirejenimi, a vendarle svojimi zamislimi, aranžmajsko slišanimi že nekoč, nekje, malo »južnije«. Prav tako so si izborili pravico do pozitivnih sprememb, ki jih je v »jugočorbi« bolj malo, morda samo ena, a ta zelo prijetna. Govor je o funkoidni skladbi Kapital-Anal d. o. o. (Ne grem več na volitve), ki je neutrudni čivkači za čuda še niso komentirali. Ne samo, da gre za pesem v slovenskem jeziku, temveč s pravimi besedami odslikava primitivno podalpsko družbeno folkloro, ki se za šankom deli na te in one ali bori za svojo pravdo. Izplen vsega tega si lahko ogledate v najbližji gostilni. Sicer pa Zaklonišče prepeva deluje po preverjenem principu enega zasvojljivega naslova, ki opraviči avtorsko boljši preostanek albuma, kjer se najde dovolj prostora tudi za nekaj vlažnih užitkov, zavedanj minljivosti in dve priredbi (Ramones, Elvis J. Kurtovich & His Meteors). Povzeto v eni povedi: Samo da prođe demokratija predstavlja naraven korak naprej v razvoju benda po socialno-vsebinski plati, nikakor pa ne v zvočnih rešitvah.
