Zveste svojemu kraju
Generacije ljudi so se zamenjale, one pa ostajajo zveste svojemu kraju, svojemu Prekmurju, svoji Veliki Polani. In štorkljam so zvesti tudi ljudje, Polančani, radi jih imajo, zdaj so še posebej ponosni, saj so od leta 1999 ena od dvanajstih evropskih vasi štorkelj. »Najprej pride gospodar, da pripravi vse potrebno, da popravi gnezdo, pregleda okolico, če je dovolj hrane. Potem prileti za njim dama. Zasede gnezdo in ko gospodar opravi svojo družinsko obveznost, se gospa spravi gnezdit, valit jajca. Gospodar pa ta čas skrbi za hrano, včasih gospo za nekaj časa nadomesti pri valjenju, da se ona malo razgiblje. Ko se zvalijo mladiči, mora gospodar nahraniti vse,« mi na pol strokovno, napol hudomušno razlaga znanka.
Ampak v bistvu je vse to ena sama preprosta, čista resnica. Zakon narave. In ponos vasi. »Zdaj je prišlo že pet parov, morda pride še šesti,« mi sredi aprila pojasnjuje polanski župan Damijan Jaklin, ki se ob županovanju že vsa ta leta ubada tudi s posebnostmi štorkljinega bivanja v vasi. Konec koncev jim skrb za štorklje prinaša veliko dela, vpliva na okolje, po drugi strani od tega dobijo tudi nekaj sredstev za urejanje okolja, za nove projekte, za novo podobo v občini. »Tako kot mi skrbimo zanje, nam posredno to našo skrb tudi vračajo. Sodimo namreč med dvanajst vasi v Evropi, ki so prejele naziv evropska vas štorkelj. Bilo je leta 1999 in tedaj je bilo v naši vasi kar devet gnezd. Zdaj je delujočih šest, saj je preveč zaraščanja travnikov, posledično pa štorklje nimajo dovolj hrane. Po takratnih ugotovitvah fundacije Euronatur in Društva za opazovanje ptic Slovenije smo bili naselje z največjo populacijo bele štorklje v Sloveniji in med dvanajstimi vasmi v Evropi. Po svoje nam je to pomenilo tudi nekatere omejitve v načinu delovanja v občini, po drugi strani pa smo s sredstvi, ki smo jih črpali iz tega naslova, uredili primerno infrastrukturo, kanalizacijo in še kaj v vasi, celo na področju razvoja turizma in ohranjanja kulturne dediščine, če omenim le Kranjčevo domačijo in Copekov mlin, da drugih stvari ne omenjam podrobneje. Vse skupaj načrtujemo tako, da je v skladu z zahtevami neke vrste naravnega parka Natura 2000. Skrbimo, da se štorklje pri nas dobro počutijo. In imamo jih radi. Res je tudi, da se štorklja naseli tam, kjer so doma dobri ljudje, ki jih ne naganjajo in skrbijo zanje,« pojasnjuje župan.
Štorklja je naša domača žival
Da so Polančani ponosni na te čudovite ptice, kaže tudi njegova pisarna, kjer je skorajda na vsaki sliki štorklja, štorklja je tudi v občinskem grbu. »Štorklja je pri nas tako rekoč domača žival, tako jo dojemamo. Prihaja konec marca, sredi avgusta se odpravi nazaj v Afriko. Naše štorklje k nam prihajajo po Balkanski migracijski poti, ki vodi po ozemlju nekdanje Jugoslavije, čez Bolgarijo, Turčijo, čez Bospor, skozi Malo Azijo, Egipt in naprej v osrednjo in južno Afriko. In ko avgusta odidejo na to dolgo pot, poskrbimo, da jih gnezda prihodnjo pomlad pričakajo urejena. Preden se spomladi vrnejo, gnezda pregledamo z dvigalom, da so urejena, saj ponekod zraste trava in jo je treba pokositi. Sicer pa štorklje svoja gnezda dograjujejo iz leta v leto. Če povem drugače, najprej zgradijo garsonjero, potem pa to dograjujejo v pravo stolpnico,« pravi Damijan Jaklin.
In zato ne preseneča, da so štorkljina gnezda tudi zelo težka. »Prijatelji iz nemške vasi štorkelj so nam povedali, da so našli gnezda, težka celo več kot tono. Tole gnezdo sredi vasi ima po moji oceni tam med štiristo in petsto kilogrami. In zanimivo, v teh spodnjih nadstropjih, če jim rečem garsonjere, si svoja domovanja zgradijo tudi vrabci, ki s štorkljami živijo v pravi simbiozi. Drugače pa je z vranami. Zadnje čase opažamo vse več napadov vran na štorklje in to postaja celo zelo nadležno, da ne rečem nevarno. Res je vran čedalje več, toda ne poznam razloga za njihovo agresivnost. Je pa teh napadov resnično čedalje več.«
Kljub vsemu temu pa se Polančani trudijo, da bi v svoji občini znova povečali število štorkelj. »Klasičnih drogov, na katerih so štorkljina gnezda, ni več toliko kot nekoč, saj so tudi električni in drugi vodi našli svoj prostor v zemlji. Zato tudi ne opažamo več nesreč in poginov štorkelj zaradi elektrike, po drugi strani pa smo jim sami zgradili kakšnih petindvajset nastavkov, kjer si bodo štorklje lahko zgradile svoja domovanja. Pričakujemo namreč, da se bodo začele vračati mlade štorklje, ki so se tu zvalile pred tremi in štirimi leti. In ker smo poskrbeli tudi za revitalizacijo narave, poleg tega sanirali tudi nekatere jame, kjer so ljudje nekoč kopali glino, pesek in še kaj, računamo, da bo tudi hrane za štorklje dovolj. Štorklja je namreč mesojed, lovi kače, miši, voluharje, pobira gosenice, črve in še kaj, tega mora imeti dovolj,« pojasnjuje župan.
Boj za preživetje
Štorklja v času, ko ima mladiče, išče hrano nekako v krogu pol kilometra. Sicer pa se njen krog širi približno do kilometra in pol. Prav zaradi tega se jim je v Veliki Polani zgodila celo prava tragedija. »Ker sta si bili to gnezdo nasproti občine in tisto elitno pri cerkvi, ki je tudi na vseh naših razglednicah, preblizu, je neko pomlad ta naša bližnja štorklja tisti pri cerkvi pometala mladiče iz gnezda in zdaj je prazno. Za obe družini je bilo očitno premalo prostora. Sicer pa štorklja tudi sama naredi naravno selekcijo v svojem gnezdu. Pred leti je bila huda suša in je štorklja sama zmetala nekatere mladiče iz gnezda. Nismo jih mogli rešiti, padec iz gnezda je bil preglobok.«
Štorklja lahko živi tudi več kot dvajset let. In ni tako hudo občutljiva na vreme, kot bi se nam zdelo po zgodnjem odhodu v južne kraje. »Ne, štorklja lahko preživi tudi zimo. Je pa praktična žival, ki sledi hrani. In če je te dovolj, lahko tudi prezimi. V Španiji na območju Pirenejev in v okolici, ostajajo za stalno, saj so našle dostop do deponij smeti, kjer najdejo dovolj hrane in tam preživijo tudi celo zimo. Tudi prti nas štorklje zlahka preživijo nizke temperature, le hrane morajo imeti dovolj. Odhajajo predvsem zaradi snega in ledu, ko ne morejo najti dovolj hrane. In iste štorklje se vračajo v ista gnezda. To vemo po posebnih obročkih, ki jim jih Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije namesti na noge in po katerih jih razpoznavamo. Mlade si pač najdejo prostor drugje in zato smo jim postavili ta posebna stebrišča z nastavki za gnezda. Tako da upamo, da se bo število štorkelj pri nas zopet povečalo, ko bodo ugotovile, da je v tem okolju zanje dovolj hrane in dovolj velik življenjski okoliš,« razlaga polanski župan.
One so del naše družine
Oh, te lepe posebne ptice. Tisti, ki jih pozna, ki jih je videl in srečal, pozna ta občutek. Kaj šele tisti, ki jih ima doma dolga leta, desetletja, kjer postanejo del družine. »Jaz sem tu zdaj že triindvajset let. In vsako leto se štorklje vračajo k nam, ne pomnim, da jih kakšno leto ne bi bilo,« pove Cvetka Jaklin. Pri njih stoji gnezdo nasproti občine. Sicer niso prepričani, da prihaja vsa ta dolga leta isti par, vsekakor pa verjamejo, da gre za isto družino. »Ponosni smo, da vedno prihajajo k nam. In spomladi jih komaj čakamo, opazujemo, kdaj bodo prišle. Tisti, ki jih prvi opazi, je nekaj posebnega, je kar malo domišljav, vse leto je ponosen na to,« pove Cvetka Jaklin.
Pa – saj je treba za njimi tudi počistiti. »Ah, pa kaj! Nič posebnega za vse veselje, ki nam ga dajo. In veste, še vedno je tako, da tam, kamor pridejo štorklje, imajo tudi otroke.« In ko jo vprašam, ali je pri njih tudi kaj otrok, malo zardi, pa potem ponosno pove: »A, seveda, dva imamo, kakopak!« Kaj pa, če bi se jim odrekli? »Ne, kje pa, vedno so pri nas in imamo jih radi. Pa mislim, da tudi one nas, sicer ne bi prihajale. One so naše veselje. Jaz delam tu zraven, v domu za starejše občane, pa jih lahko gledam iz službe. Včasih tudi z daljnogledom.« Pa jih Cvetka morda prepozna, jim morda dajejo doma kakšna posebna imena. »Ne, to pa ne, oni so naši štrki, tudi ločimo jih ne. Je pa res, da je mož letos posebej ponosen, ker jih je prvi zagledal, ko so se vrnili. In zdaj je ponosen na to. Lepi so!«
