Štiriintridesetletnik iz Froma je kariero začel tako rekoč pri vrhu. Leta 2000 se je potegoval za mesto v ekipi Williams, njegov največji tekmec je bil Brazilec Bruno Junquera. In mu je uspelo, čeravno ni nikoli »premikal gora« ali s kakršnim koli obnašanjem spravljal člane karavane ob živce ali delirij. Je namreč tiste vrste dirkač, ki zna izrabiti, kar ima na voljo, pri tem pa ostati vedno napol v ozadju, ker noče izstopati in se zadovolji tudi s povsem običajnim. A le zunaj dirkališča.
Za tiste, ki imajo radi statistiko: 250. dirka Jensona Buttona pomeni, da se trenutno uvršča na peto mesto med dirkači formule 1, ki so odpeljali največ dirk. Na prvem mestu še vedno kraljuje Rubens Barrichello (322 dirk), sledijo Michael Schumacher (307), Riccardo Patrese (256) in Jarno Trulli (252). Maja v Barceloni bo Jenson, če bo šlo vse po načrtih, »star« enako dirk kot Trulli.
Veliko vlogo je v njegovi karieri seveda igral oče John, veseljak, ki je znal sina usmerjati tako, da je iz danega potegnil največ. Tudi v precej težkih časih pri ekipi Benetton Jenson ni postal zagrenjen dirkač, ki bi samo stokal, kako se mu dela krivica. Tudi leta pri ekipi BAR in nato pri Hondi niso bila enostavna, vendar je ekipi vedno dal tisto, kar je pričakovala od njega. In še več, sicer ga v svoje vrste ne bi vzel Ross Brawn, ki je tako rekoč čez noč na ostankih Hondine ekipe postavil na noge svojo ekipo, Button pa je ugriznil v ta izziv, in ga kronal z naslovom svetovnega prvaka.
Letošnja sezona je prva, odkar je v formuli 1, ko se bo moral znajti sam. brez očeta, ki je umrl v začetku letošnjega leta. Zanj je bil to velik udarec: »Najlepše stvari, kar mi ji je kdaj kdo rekel v življenju, so prišle od mojega očeta. Nekoč mi je rekel, da mogoče nisem najhitrejši dirkač na svetu, da pa sem zato najboljši. Te besede mi še zdaj odzvanjajo v ušesih, ker so mi dale misliti, da moraš, ne glede na to, kaj delaš, še vedno ostati v prvi vrsti človek. Res ga pogrešam, v določenih trenutkih začnem stavek, da bi mu nekaj povedal ali ga vprašal, in se obrnem ter sredi stavka dojamem, da ga ni več tukaj.« V dirkaškem smislu pa mu v spominu seveda ostaja naslov svetovnega prvaka iz leta 2009 ter dvoboji s takratnim ekipnim tovarišem Lewisom Hamiltonom pri McLarnu. »On je bil moj najboljši ekipni tovariš in moral sem se zelo potruditi, da sem ga premagal. Je zelo emocionalen, kakšen dan presneto hiter, kakšen dan sem bil hitrejši jaz. Dobesedno gnala sva drug drugega do vedno boljših rezultatov, pri tem pa vseeno ostala v nekem normalnem odnosu. Tudi sicer sem zadovoljen z vsem, kar sem dosegel v teh štirinajstih sezonah, petnajsta pa se tudi ni slabo začela. Ravno pred časom sem razmišljal, kdaj je minilo 14 let. Neverjetno.« In pri tem mu lahko samo prikimamo, avtor teh vrstic je bil osebno na dirkališču v Barceloni tisto zimo leta 2000, ko sta se z omenjenim Junquero borila za sedež pri Williamsu. Ko je izvedel za dobro novico, je kar poskakoval med tovornjaki v paddocku na dirkališču in ni ga bilo tam človeka, ki mu to ne bi privoščil. Kajti Jensonu Buttonu je uspelo doseči svoje sanje. Izhajal je iz skromnih razmer, zato je vse, kar je dosegel, vredno še toliko več. In kljub 34 letom še ne sodi v staro šaro.
