Zagotovo, a čeprav je bila to dolga in mučna sezona, lahko povem, da smo se z igralci dobro razumeli. Vsi smo radi prihajali na treninge in tekme. Zdaj bom potreboval nekaj časa za premislek, da analiziram preteklost in se ozrem v prihodnost.
Vas je bolj utrudilo delo z igralci ali vse pomanjkljivosti v klubu?Čeprav sem bil na klopi brez pomočnika, je bilo še najlažje s fanti, ker smo zgradili odkrit in spoštljiv odnos. Igralci so naredili vse, kar smo se dogovorili v garderobi. Resda smo izgubili veliko tekem, a so vedno dali vse od sebe in izpolnili moja pričakovanja.
Kaj ste jim rekli po finalu?Zahvalil sem se jim za vse, kar so naredili zame in navsezadnje tudi zase. Zahvalil sem se jim za pošten odnos, da niso izkoriščali moje dobre volje, in jim seveda zaželel veliko sreče v karieri. Všeč mi je bilo, da smo bili kot velika družina, da smo si lahko medsebojno zaupali.
Do kakšnih spoznanj ste prišli kot trener Olimpije?Da stanje v našem klubskem hokeju, še zlasti na profesionalni ravni, ni rožnato. Kot na žalost kaže, sta edini rešitvi za igralce, da jih financirajo starši ali pa da najdejo primeren klub v tujini. Vsak se mora na najboljši možen način znajti po svoje.
Boste ostali v Tivoliju?V naslednjih dneh bom pospravil vse svoje stvari iz trenerskega kabineta. Kolikor poznam situacijo v klubu in direktorja Matjaža Seklja, najverjetneje zapuščam Olimpijo. Če bi imelo vodstvo interes podaljšati pogodbo z menoj, verjamem, da bi že vzpostavili kontakt, vendar ga niso. Ne preostane mi drugega, kot da skušam iskati nov angažma.
Lahko poveste kaj bolj konkretnega?Vedno sem igral z odprtimi kartami, zato je tudi tokrat tako. Nikjer si nisem zapiral vrat, verjamem pa, da bo v zelo kratkem času jasno, kakšna bo moja prihodnost.
Kako si razlagate pasiven odnos tivolske uprave do garderobe?Bistvene stvari se skozi sezono niso nikdar spremenile. Nisem seznanjen s tem, kakšen odnos je imela uprava z dosedanjimi trenerji, a tako se enostavno ne da normalno delati. V prvem delu sezone sva se s Sekljem še pogosto slišala, ko pa se je kriza poglabljala, so tudi kontakti usahnili.
Vam je Sekelj čestital za naslov?Po tekmi ni bilo nikogar od vodilnih mož kluba v naši garderobi.
Koliko plač so vam dolžni?Natančen podatek ni tako pomemben. Če plača zamuja zgolj eno uro, to pomeni, da lahko svojemu otroku dam en evro manj. Zdaj lahko predvidevamo, kaj se bo zgodilo. Celo poletje se bo lovilo Seklja, nihče se ne bo oglašal na telefon, denarja pa ne bomo videli. Tudi to je eden od razlogov, zakaj nismo kazali toliko veselja ob naslovu prvaka. Vsi se zavedamo, da smo dobili bitko na ledu, a vojna še zdaleč ni končana. Preveč je odprtih zadev.
Lahko klubski hokej sploh preživi, če bo nadaljeval v takšnem ritmu?Težko verjamem. Glede na to, da premalo poznam delovanje drugih klubov, lahko govorim le o Olimpiji, za katero nisem optimist. Srčno upam, da se bodo zadeve uredile, ker je zelo pomembno, da imata tako Ljubljana kot Jesenice profesionalni hokej. Ne želim drugim soliti pameti, kaj bi moralo biti boljše, a zdi se mi, da trenutno stanje ni bleščeče.
Olimpija se resno spogleduje s selitvijo na Hrvaško. Kaj pravite?Verjamem, da želi Olimpiji najti rešitev in imeti nekoga, ki jo bo rešil, vendar slovenski hokej je vedno kotiral precej višje kot hrvaški. Če so bili v Zagrebu sposobni narediti uspešnico, bi jo lahko tudi v Sloveniji, vendar moramo biti enotni. Vsi morajo začeti sodelovati, saj bo šel hokej v nasprotnem primeru v prepad. S selitvijo Olimpije v Zagreb pa se ne strinjam, saj se bojim, da bodo v tem primeru zaprli še en klub in pozabili na dolgove. Zdi se mi, kot da bi doživljal deja vu ljubljanskega hokeja.
