Pred natanko 2000 leti je na levem bregu Ljubljanice zrasla predhodnica današnje prestolnice – rimska Emona, prvo rimsko mesto na ozemlju Slovenije. Razprostirala se je na dobrih 23 hektarjev veliki površini, v celoti obdani z obzidjem. To je na severnem delu potekalo od današnjega Trga republike, ob uršulinski cerkvi do Kongresnega trga, na vzhodnem delu je povezovalo območje ljubljanske univerze, šlo mimo Narodne in univerzitetne knjižnice s križiščem Krakovske in Emonske ulice ter na južni strani ob Mirju, medtem ko je zahodno obzidje potekalo po Snežniški ulici in bi danes zaobjelo še Cankarjev dom. »Prvi prebivalci Emone so bili kolonisti iz Italije, ki so tukaj živeli po rimskem modelu,« pripoveduje kustosinja, odgovorna za obdobje antike pri Mestnem muzeju Ljubljana, Bernarda Županek.
Vsakdan ostaja neznanka
Mesto je nastalo v času, ko je rimska republika propadala, oblast v rimskem imperiju pa je pretkano prevzel cesar Avgust. »Čeprav se je Avgust postavil za prvega med enakimi in javno še vedno častil ideal republike, je vladal absolutno in popolnoma preoblikoval podobo imperija,« pojasnjuje Županekova. Dodaja, da se način vladanja, ki ga je uvedel Avgust, ni spremenil vse do zatona rimskega imperija skoraj petsto let pozneje. Ker je Avgust osvajal nova ozemlja, je lahko ustanovil številne nove kolonije, med njimi tudi rimsko predhodnico današnje slovenske prestolnice, ki je že takrat imela vodilno vlogo na tem območju. »Brez dobrega sistema bi bilo veliko ozemlje, ki ga je na začetku 2. stoletja obvladoval rimski imperij, težko nadzorovati. Kolonisti so bili zato motor novega načina življenja na novih ozemljih,« nadaljuje kustosinja. »Emona je delovala kot center in izhodišče za ta del imperija, tudi zaradi dobre mreže cest in vodnih povezav prek Ljubljanice. Za rimske standarde je bila bogato mesto, saj je imela vso potrebno infrastrukturo.«
O emonski infrastrukturi je znano veliko. Osrednji prostor mesta je predstavljal forum, ki je bil glede na površino Emone precej velik, ulice so bile tlakovane, hiše zidane, poslikane s stenskimi poslikavami in opremljene z javno kanalizacijo ter centralnim ogrevanjem. »O vsakdanu Emoncev pa nimamo veliko podatkov. Arheologija je namreč materialna veda, ki preverja predvsem predmete in ohranjene ostanke,« priznava Županekova. »Imamo informacije, v kakšnih objektih so živeli, kakšne predmete so uporabljali, kako je bila družba strukturirana. Manj se govori o tem, kako so uživali,« si to tančico skrivnosti želi odgrniti tudi arheolog Martin Horvat, ki je vodil domala vsa izkopavanja v zadnjih letih. »Novejša arheološka izkopavanja so dala številne nove odgovore. Naša predstava o tem rimskem mestu se je v zadnjih sedmih letih precej spremenila,« dodaja Horvat.
Življenje onkraj obzidja
Kot enega novih mejnikov pri spoznavanju emonske preteklosti arheolog navaja najdišče na območju Kongresnega trga: »Kljub temu da smo pričakovali, da se je Emona v obdobju razcveta širila tudi zunaj obzidja, so nas najdbe zunaj obzidja presenetile, saj tam nismo pričakovali tako visoke bivalne kulture.« Pod Kongresnim trgom so arheologi namreč odkrili stanovanjsko-obrtno območje, dobro razvito predmestje Emone. »Lončarske delavnice s pečmi za žganje keramike, kar sedem vodnih zbiralnikov in objekte, ki so jih ogrevali s talnim gretjem, kar razkriva, da niso bili le preproste delavnice,« odkritja našteva Horvat. Pod Kongresnim trgom se je skrivalo tudi grobišče z do zdaj najstarejšimi grobovi iz tistega časa: »Trije grobovi sodijo v konec obdobja pred našim štetjem in v začetek našega štetja, zato so najverjetneje tam pokopani graditelji Emone.«
Nova odkritja tudi razkrivajo, da se Emona zunaj obzidja ni širila le na levem bregu Ljubljanice. »Gre za morda nekoliko skrivnostno in nadvse zanimivo lokacijo v Krojaški ulici, torej na desnem bregu reke, kjer ostankov iz rimske dobe nismo pričakovali,« pojasnjuje Horvat. Zato jih je presenetilo odkritje lesenega pomola in nekaj objektov. »Najverjetneje je na tem mestu stalo manjše pristanišče oziroma privez. Najdba razkriva, kako obsežna je bila gradnja Emone.« Čeprav nova spoznanja počasi sestavljajo rimski mozaik ljubljanske zgodovine, strokovnjaka poudarjata, da se pod današnjo Ljubljano skriva še veliko zgodb iz preteklosti. »O nastanku rimskega mesta Emona smo izvedeli že veliko. Kaj pa njegov konec,« se ob tem sprašuje Županekova in dodaja, da je o zatonu rimske Emone za zdaj bolj malo znano. »Po nekaterih podatkih naj bi konec Emone segal v 5. stoletje, po drugih v sredino 6. stoletja. Vmes je kar sto let razlike. Prav tako ne vemo, kako so na porušeno mesto znotraj obzidja gledali tisti, ki so se po koncu imperija začeli naseljevati v bližini,« na nekatere luknje v emonski zgodovini pokaže kustosinja.
