Ker je najemanje kreditov v Sloveniji postalo nacionalni šport, blizu sto milijonov evrov dodatnega posojila gor ali dol. Tvorci novega državnega podjetja ga nameravajo porabiti za trgovanje z lesom, njegovo mletje v biomaso, nakupe strojev za sečnjo drevja, preprodajo hlodovine v Avstrijo in Italijo, nad katero se politiki sicer zgražajo, a očitno le, dokler to počno drugi. To spominja na slovensko zgodbo z mlekom; dokler so ga surovo čez mejo vozile mlekarne, ni bilo nič narobe, ko so jih v želji po večjem zaslužku in hitrejšem plačilu začeli posnemati kmetje in zadruge, pa je nastal halo.
Vlada si vsekakor zasluži pohvalo, da želi pomagati lastnikom gozdov, ki nimajo kam z lesom, ker jim ga je velikanske količine iznakazil žled, zato padajo tudi odkupne cene. A prav za slednje imajo največ zaslug tisti politiki, ki zdaj ustanavljajo novo državno podjetje. Se spomnite premierke Alenke Bratušek in kmetijskega ministra Dejana Židana, ki sta takoj po žledolomu na ves glas vpila, kako bo ta naravna nesreča vplivala na znižanje cen lesa? Boljših napotkov tujim odkupovalcem, ki so takoj prekinili pogodbe o nakupu lesa v drugih državah, vedoč, da ga bodo pri nas dobili ceneje, ne bi mogla dati. Dobesedno sporočila sta jim, naj znižajo odkupne cene, da bi bila nerodnost še večja, pa bo zdaj les po takih cenah v tujino prodajalo tudi državno podjetje. Tako vsaj predvideva njegov poslovni načrt.
Vse to zbuja strah, da se bo – podobno kot nepremičninski davek – skazil tudi projekt Slovenski les je lep, pri čemer je najbolj strašljivo to, da je vlada zanj pripravljena zakockati celo lastne gozdove. Če jih bo res zastavila, da bi dobila kredit Evropske investicijske banke, a ga ne bo mogla odplačevati, bo storila prav to – ostala bo brez gozdov. Neki lastnik gozda je dejal: »Oče me je vzgajal, da je gozd kmetova banka. Vanj se zatečeš le, ko kaj zaškriplje.« Tako razmišljajo kmetje, kako pa politiki?!
No, državno podjetje za trgovanje z lesom je najverjetneje dejstvo, saj projekt vodi kmetijski minister Dejan Židan, ki slovi po tem, da doseže, kar si zamisli. Tega bi bila gotovo najbolj vesela direktorica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Irena Šinko, ki se ji mandat jeseni izteče, a se ji v zameno menda nasmiha direktorsko mesto v novi lesni firmi. Glede na to, kako se je povzpela na vrh sklada, ni vrag, da ji ne bi uspelo tudi tokrat. Ko je namreč Židan leta 2010 iskal direktorja sklada, je dva javna razpisa razveljavil (na prvega se je prijavilo pet in na drugega 14 kandidatov), ker nihče od prijavljenih zanj ni bil sprejemljiv. Potem je v nasprotju z zakoni in ustavo napovedal: »Pri tretjem razpisu bom šel do človeka, za katerega menim, da je primeren, in mu rekel: bodi prijazen in se, prosim, prijavi.« Židan je pri skladu storil, kar je napovedal, in na direktorski stol je takrat sedla njegova prekmurska rojakinja Irena Šinko. Jo bo zasnubil tudi za lesno direktorico?
