Še več, večina medijskih komentatorjev je bila slepih tudi za spreminjajočo se vlogo knjig v sodobnih družbah: od konca druge vojne naprej – skupaj z razvojem in širjenjem terciarnega in sekundarnega izobraževanja – knjiga namreč ni več (le) medij intelektualnih elit, ampak je (predvsem) medij za zabavo množic, saj je v nasprotju s prepričanjem, da televizija ubija branje, prodaja knjig naraščala skozi vse dvajseto stoletje. Podobno je tudi v računalniški dobi: Steve Jobs je ob prelomu tisočletja sicer res zaničljivo puhnil, češ, kdo še bere knjige, a je ipad vseeno zasnoval tudi kot bralno napravo, z namenom, da Ibookstore postane ena največjih svetovnih knjigarn. Nekaj let pred tem je Jeff Bezos kot mlad investicijski strokovnjak ocenil, da so knjige daleč najbolj primeren proizvod za spletno prodajo – in ker ga njegovi šefi niso resno jemali, je v domači garaži ustanovil Amazon, ki danes ni le največja svetovna spletna knjigarna, ampak tudi največja svetovna spletna trgovina, z letnim prometom, večjim od osmih slovenskih državnih proračunov.
Ti in njim podobni procesi so pripeljali do tega, da je danes knjiga eden najbolj razširjenih medijev: tako so denimo leta 2010 v ZDA na podlagi nekaj resnih raziskav ugotavljali, da nikoli v zgodovini človeštva knjig ni bral večji odstotek ljudi, kot jih bere zdaj. To dejstvo je nenazadnje mogoče zaznati tudi pri nas, saj se je knjižnična izposoja v zadnjih dvajsetih letih podvojila. Za prodajo knjig v Sloveniji za to obdobje sicer nimamo podatkov, a celo, če bi se ta zmanjševala (kar na podlagi sekundarnih podatkov dvomim), bi v seštevku s knjižnično izposojo še vedno imeli visoko rast »porabe« knjige.
Knjiga ni umrla
Ta množična bralna publika je seveda drugačna od »elitnih«, sofisticiranih in izobraženih bralcev, ki so tvorili jedro bralne skupnosti še osemdeset let nazaj, saj so tisti, ki berejo zahtevna književna dela, danes najbrž ravno tako maloštevilni, kot so bili nekoč; razlika je predvsem v tem, da uspešnice, kot so Petdeset odtenkov sive ali Harry Potter, sežejo do več ljudi, kot so podobne knjige segle kdajkoli. Tega dejstva ne more omajati niti to, da knjižna založništva v številnih državah v zadnjih letih beležijo padce prodaje (ki pa so nižji ali jih celo ni, če jih merimo po številu prodanih izvodov tiskanih in elektronskih knjig skupaj, ne pa po finančnem prometu).
Od kod potem govorice, da je s knjigo konec oziroma da je knjižnih bralcev vedno manj?
Odgovor na to vprašanje je – podobno kot prerokbe o koncu branja – seveda lahko samo špekulativen: kadar ljudje suvereno govorijo o pomembnih družbenih spremembah, kot so rojstva in smrti takih ali drugačnih medijev, ne da bi o tem poznali dejanske podatke, ali pa so njihove trditve celo v nasprotju s statistikami, v resnici govorijo predvsem o lastnih, subjektivnih občutjih. Ne glede na to pa se mi zdi prekratka teza, da so skozi vse 20. stoletje smrt knjige pridigali predvsem tisti izobraženci, ki so se v knjižno in medijsko vedno bolj rumenih časih počutili marginalizirane in so v prerokbe o koncu knjige projicirali lastno eksistenčno stisko. Vsaj danes so napovedi o koncu knjige tudi posledica tega, da raba osebnih, prenosnih in tabličnih računalnikov vzpostavlja drugačne miselne svetove oziroma načine mišljenja, kot so se skozi stoletja vzpostavljali ob tiskani knjigi.
Še bolj naravnost povedano: »knjižna pamet« je drugačna od »računalniške pameti« – o koncu knjige pa govorimo tudi zato, ker to razliko čutimo in živimo, a je ne znamo misliti.
A v čem je jedro te razlike? Predvsem v tem, da se v tiskano knjigo »poglobimo« oziroma se v njej »izgubimo« na drugačen način, kot se »izgubimo« v računalniški igrici ali pri deskanju po spletu: ko klikamo po ekranu, namreč komuniciramo z algoritmom in/ali z drugimi igralci, ko pa beremo, uporabljamo predvsem svojo domišljijo. Branje knjig, igranje računalniških iger ali celo deskanje po spletu lahko razumemo kot svojevrstno vajo iz osredotočanja: toda, pri rabi računalnika je osredotočanje vezano na dogajanje na ekranu ter pogosto refleksno in intuitivno, pri branju knjig pa je neprimerno bolj domišljijsko, saj se skoraj vse, kar se med branjem zgodi, zgodi v naših glavah. Še več, kar nekaj raziskovalcev v zadnjem desetletju opozarja, da besedilo in ostale vsebine na ekranu »skeniramo«, pri čemer smo manj osredotočeni kot pri branju tiskanih knjig, zato si, ko nam pozornost popusti, novega »dražljaja« ne poiščemo znotraj tistega, kar beremo, ampak s klikom miške odtavamo novim, bolj intenzivnim dražljajem naproti.
Skratka, tiskana knjiga in računalnik sta dve različni informacijski tehnologiji, katerih raba za sabo potegne dve različni stanji duha: če je za branje tiskane knjige značilna višja stopnja osredotočenosti in intenzivna uporaba domišljije, je pri rabi računalnika prisotna predvsem večopravilnost, ki nam omogoča, da hkrati počnemo različne reči. S tega zornega kota lahko branje knjig razumemo kot svojevrsten kontrapunkt rabi računalnikov: če so nas slednji naučili razpršiti pozornost, a ob tem še vedno ostati učinkoviti, nam branje knjig nudi svojevrstno mentalno vajo iz osredotočanja in rabe domišljije, kot je raba računalnikov praviloma ne zahteva niti ne spodbuja.
Tisto ključno vprašanje, pred katerim se je znašla naša civilizacija, pa seveda je, ali potrebujemo oboje: ali sta domišljija in osredotočenost »mišici«, za kateri je smiselno, da ju z redno vadbo negujemo in ohranjamo pri življenju, ali pa na račun večopravilnosti lahko pustimo, da zakrnita?
Še vedno je bedak ...
Ker zapletenih življenjskih situacij ni mogoče reševati brez domišljije in osredotočenosti, da o pomembnih umetniških in znanstvenih dosežkih ne govorimo, si najbrž na zgornje vprašanje lahko odgovorimo z da. Toda tak odgovor nas postavi pred novo dilemo: branje knjig namreč ni edina dejavnost, s katero razvijamo domišljijo in osredotočenost, saj to lahko počnemo tudi z igranjem glasbenih inštrumentov, reševanjem matematičnih problemov, igranjem šaha ipd. S stališča vzgoje intelektualnih elit konec knjižnega branja zatorej ne bi bil dober, saj je težko verjeti, da bi muziciralo in se ukvarjalo z matematiko toliko ljudi, kot jih bere knjige – a prej ko slej to ne bi bila absolutna katastrofa. Po drugi strani pa je veliko in pomembno vprašanje, ali osredotočenost in domišljijo »vadi« tudi tisti, ki vsak mesec prebere zgolj štiri ali pet ljubezenskih ali kriminalnih romanov in nič drugega.
Pri nakazovanju odgovora na to vprašanje si lahko pomagamo z raziskavo, ki jo je v letu 2011 izvedla skupina evropskih in ameriških raziskovalcev na podlagi vzorca 70.000 otrok iz 27 držav. Ugotovili so, na kratko rečeno, da na uspešnost in izobrazbo otrok vplivata predvsem dva dejavnika, izobrazba staršev in velikost domače knjižnice, pri čemer je bil drugi dejavnik celo pomembnejši od prvega: otroci iz družin z domačo knjižnico so v izobraževalnem sistemu v povprečju dosegli za tri razrede višjo izobrazbo kot otroci iz družin brez knjižnice, in to ne glede na izobrazbo staršev in ne glede na vsebino domače knjižnice. Domnevamo pa seveda lahko, da kvaliteta domače knjižnice – in odnos staršev do branja zahtevnejših vsebin – pomembno sovplivata na to, ali bo otrokov odskok od vrstnikov iz družin brez knjižnice večji le za tri razrede ali še za kaj več. Osredotočen, a neizobražen bedak z domišljijo je, bog pomagaj, še vedno bedak.
Tu se seveda v isti sapi zastavi vprašanje, ali ima posedovanje elektronske knjižnice enako blagodejne družinske posledice kot posedovanje tiskane knjižnice. Tudi tu se zdi odgovor nedvoumen, saj branje z ekrana potegne za sabo del prej opisanih zagat, poleg tega pa vsaj zaenkrat elektronske knjige v stanovanju niso enako vidne in dostopne kot tiskane.
Skratka: za to, da ima branje smisel in da se splača imeti doma knjige, je kar nekaj argumentov. Zato nam razširjenost knjige kot medija nakazuje, da je sodobna civilizacija medijsko bolj uravnovešena, kot se zdi na prvi pogled, oziroma da – navkljub drugačnim subjektivnim občutkom mnogih – računalniška večopravilnost (še) ni ubila knjižne osredotočenosti. Je pa iskanje ravnovesja med njima v temelju intimna odločitev vsakega posameznika, v katero nas ne more nihče prisiliti. Tako kot pri vseh pomembnih rečeh v življenju je izbira osebna, podlaga zanjo pa stanje duha širšega okolja.
Dr. Miha Kovač je profesor na oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti in direktor razvoja v založbi MK.
