Matej Mertik

Svoje znanstveno delo združuje z umetnostjo. Kot nekdanji član opernega orkestra SNG Maribor in član Mariborske filharmonije je leta 2010 na Norveškem sodeloval pri vzpostavljanju Svetovne opere. Ta bo s pomočjo računalniške tehnologije nekoč omogočala prenos zvoka po vsem svetu brez zamud, tako da bodo denimo lahko dirigent in orkester igrali v Oslu, zbor in solisti pa bodo nastopali v New Yorku. Mertik danes študira pozavno na akademiji za glasbo v Ljubljani.

Objavil je znanstvenofantastični roman Kapitan, na zemlji izginjajo marjetice, v katerem je združil pet zgodb, s katerimi ubeseduje svoje razmišljanje o situaciji v Sloveniji. Prek domačega prleškega okolja ima vpogled tudi v vsakdanje življenje ljudi. Opisal ga je v knjigi Tri srca, Prlekija.

Eden mojih najljubših pisateljev je Douglas Adams, načelno pa me zanima vesolje. Že v prvem letniku srednje šole sem odtaval v Ljubljano na astronomsko društvo Javornik. Obiskal sem njihov občni zbor in se vpisal kot tedaj najmlajši član. To je bila tudi moja prva samostojna pot iz Prlekije v svet. Prek astronomije sem se začel zanimati za fiziko in jo sprva nameraval tudi študirati v Ljubljani. A potem sem se začel ukvarjati še z glasbo. V Mariboru sem imel odličnega učitelja pozavne, povabili so me tudi v operni orkester, zato sem ostal na Štajerskem in sem študiral računalništvo. To je bilo najlepše obdobje mojega življenja. Kasneje sem postal raziskovalec in sem se iz službe v operi preselil na univerzo...

Pospeševalnik in detektorji so na fotografijah res videti znanstvenofantastično! Fascinira me, kar z njimi počnejo. Preučujejo pet odstotkov tega, kar sestavlja vesolje, in se poskusijo premakniti v območje tistih petindevetdesetih odstotkov, o katerih za zdaj še ne vemo ničesar. Razmišljajo o temni energiji in skušajo ugotoviti, kaj to je. Ko sem pisal svoj doktorat, sem vanj vključil tudi veliki hadronski trkalnik, opisal sem ga kot zadnji, največji dosežek znanosti. Iz tega sem izhajal tudi pri pisanju romana Kapitan, na Zemlji izginjajo marjetice. Ukvarjal sem se s teorijo kompleksnosti in idejo Stephena Wolframa (fizika in računalniškega programerja, avtorja pred nekaj leti popularnega spletnega programa WolframAlpha, ki odgovarja na vprašanja spletnih obiskovalcev, op.p.), da je naravo mogoče razložiti zgolj z nekaj temeljnimi koncepti. Med pisanjem doktorata in programiranjem sem se včasih tudi tako zapletel, da iz problema, ki sem ga razvijal, nisem več našel poti. Zato sem v romanu »izumil« pogon za vesoljsko ladjo, ki sem ga poimenoval »zlata vrzel«. Njegova dobra lastnost je, da vas zelo hitro z ene točke v vesolju prestavi na drugo, slaba pa, da nikoli ne veste, kje boste končali.

Načelno je. A povsem na pamet tudi nisem pisal. V knjigo sem denimo vključil razmišljanje o Plečniku, na kar sem se moral posebej pripraviti in o njem ogromno prebrati. V romanu se prepleta pet različnih zgodb. Res je, da ne opisuje dejanskih dogodkov, a hkrati tudi ni povsem brezciljen. Ves čas sem se zavedal, da moram z njim nekaj sporočiti. Vodilo knjige je, da se je stvari okrog nas treba zavedati. Da jih ne smemo pustiti vnemar. Plečnika, denimo, bi lahko še bolj povzdignili – kot v Barceloni častijo Antonija Gaudija. Podobno se mi zdi za dogajanje v mojem lokalnem okolju, ko opazujem, kako ravnajo vinarji v Prlekiji. Zavedati bi se morali, da je prihodnost slovenskega vinarstva kvečjemu v pridelovanju butičnih vin ter v ponujanju vinskih zgodb o krajih, posebnostih in ljudeh. Ne pa, da se trudijo pridelati čim več in zaradi tega spreminjajo tradicionalno podobo kraja. Tudi če bi proizvodnjo maksimalno povečali in vse slovenske pridelovalne zmogljivosti združili, bi bilo to premalo za resno konkuriranje na globalnem trgu. Tako pač je. A vinarji si od tistih, ki niso vinarji, ne pustijo nič dopovedati, češ, da se nihče razen njih ne spozna na ta posel. To je naš večni problem.

Tako je. To počnemo z računalniškimi algoritmi, s katerimi v podatkih iščemo vzorce.

Če bi obdelovali podatke z navadno statistiko, kakšnih posebnih korelacij v podatkih ne bi videli. Količine podatkov so pač prevelike. Pri statistiki lahko vnaprej postavimo določeno hipotezo in jo potem preverjamo z vsemi mogočimi metodami. Rudarjenje za podatki pa je povsem drugačna metoda. Tam hipoteze šele najdemo.

Lažje bo, če vzameva za primer kartice zvestobe pri različnih trgovcih. Tam zbirajo vse podatke o naših nakupih, s pomočjo podatkovnega rudarjenja pa potem recimo ugotovijo, kako v trgovini razporediti izdelke. Med drugim so ugotovili, da je treba police s pivom postaviti v bližino police s plenicami. Mladi očetje pač, medtem ko mama previja otroka, nimajo kaj početi in pijejo pivo. Pomislite, za takšno ugotovitev so pet let zbirali podatke, računalniki pa so jo izluščili! S podatkovnim rudarjenjem lahko dokažete, kako se v življenju vzpostavljajo določena pravila.

Hja, pa saj te algoritme prej pravilno nastaviš, jih testiraš...

To se seveda lahko zgodi, a s to pomanjkljivostjo se je treba sprijazniti. Najpomembnejša faza je seveda priprava podatkov. Če so ti pred obdelavo slabo pripravljeni, resnice ne boš nikoli odkril.

Nemogoče! Če bi bilo tako, bi se računalnik začel zavedati samega sebe. To pa se ne bo zgodilo. Res je, pojavljajo se novi poklici in eden od njih je analitik velikih podatkovnih baz, big data analyst. Študijski programi na to temo še niso ustrezno profilirani, potrebe pa so vedno večje. Internet se razvija v smeri »interneta stvari« (Internet of Things, op.p.), v katerem bodo imeli predmeti, stavbe in kraji iz našega vsakdanjega življenja svoje mesto na spletu. Ti novi dosežki nam bodo seveda pomagali pri odločitvah. Dvomim pa, da bodo kdaj vseobsegajoči..

Za uspešno podatkovno rudarjenje je namreč treba poznati okolje, iz katerega izhajajo podatki, in je treba sodelovati s strokovnjaki za tisto okolje, kar lahko storijo le ljudje. Zato pravim, da so nujni interdisciplinarni pristopi. Seveda je Cern za to odlična priložnost.

Ne vem povsem natančno. Moj bodoči mentor v Cernu mi je ravno pred dnevi pisal pismo, da je vesel, da so me izbrali. Izpostavil je moje znanstvene reference, najbrž pa so izbirali tudi po osebnostnih lastnostih. Med prijavo smo morali denimo po navodilih Cerna oditi v naravo, na svoj najljubši kotiček, in tam odgovarjati na vprašanja o sebi, ki sploh niso bila povezana z znanostjo.

V Cernu veliki hadronski trkalnik trenutno pripravljajo na novo fazo delovanja, ki se bo začela leta 2015. Jaz bom tam eno leto. Pred zagonom bomo testirali opremo, ki obdaja superprevodne magnete na pospeševalniku. Sam moram sicer prej še veliko stvari preštudirati, da bom pripravljen na začetek dela. Najbolj pa me v Cernu fascinira njihov optimizem.

…a hkrati dajejo vtis, da nimajo nikakršnih problemov. Zadovoljni so s tem, kar počnejo. V Sloveniji to redkeje srečam. Navdušenje in ponos sta prevečkrat skrita.