Goran Janus: Gradim na znanju, ki ga ni v knjigah in učilnicah

Gradim na tistem, s čimer sem bil uspešen kot trener reprezentance B v celinskem pokalu. V svetovnem pokalu se učim iz tedna v teden. Vsaka tekma me obogati s kakšno novo izkušnjo. Velikih sprememb v mojih metodah dela ni bilo.

Temelj vsega so izkušnje, ki sem jih dobival, ko sem šel po trenerski hierarhični lestvici z dna navzgor pa tudi navzdol. Moja pot se je začela v klubu, kjer sem spoznal, kako deluje klubska politika. Nato sem bil šest let pomočnik Matjažu Zupanu. Po neuspehu na olimpijskih igrah v Torinu 2006 je sledila vrnitev v klub, kjer sem bil v Iliriji glavni trener, na kar sem ponosen, saj je bil takrat najboljši klub v državi. Postopni koraki so se nadaljevali v reprezentanco B, od tam pa v A. Ko greš skozi vse faze razvoja, si bolj realen in preudaren, zato so tudi reakcije boljše, kot če bi preskočil kakšno stopnico v trenerskem razvoju. Ko si selektor, imaš velik nahrbtnik ljudi, ki jih imaš pod seboj, zato je odgovornost večja, ko jih moraš voditi.

Ne. Slučajno sem zašel v te vode. Veliko bolj me je zanimal nogomet.

Vrnitev v klub Ilirija leta 2006, potem ko ni bilo pričakovanih rezultatov na olimpijskih igrah v Torinu. Delo v klubu je najboljša možna izkušnja, saj se ukvarjaš s stotimi stvarmi in se razvijaš. V Sloveniji se je pojavil napačen trend, da bi mnogi radi šli po krajši poti do vrha trenerske piramide, a v športu takrat, ko si tekmovalec, pa tudi, ko si trener, ni bližnjic.

Da. V 20 letih sem imel kot skakalec vzpone in padce. Zlasti rezultatskih zdrsov je bilo veliko, zato je bila pot vrnitve zelo težka. Ker sem doživel veliko neuspehov kot tekmovalec, mi ni treba veliko tuhtati, ko zdaj kakšen fant zaide v težave, saj vem, kako moram reagirati. To so neprecenljive izkušnje, ki jih ne moreš prebrati v nobeni knjigi in jih ne učijo na nobeni fakulteti.

Ker sem dokončal fakulteto za šport, odlično poznam različne pristope. Vem, kakšne »čarovnije« so delali v preteklosti. S stvarmi, ki me ne zanimajo, se ne ukvarjam.

Če se malo pohvalim, sem bil zraven kot skakalec tudi v Predazzu 1991, saj sem bil sostanovalec svetovnega prvaka Francija Petka. Ne bom se hvalil, da sem že vajen osvajanja kolajn. A za menoj je že toliko velikih tekem, da vem, kako moram reagirati. Natančno vem, kaj smo delali za bronasto kolajno na ekipni tekmi na OI v Salt Lake Cityju 2002, kako smo trenirali za Torino štiri leta pozneje, ko nismo bili uspešni. To me je izučilo, kaj ne smem in kaj lahko počnem kot trener. A tudi tisto, kar je prineslo uspeh, ne velja vedno stoodstotno za naslednjo tekmo. V športu nikoli ni tako, da ti ena metoda dela zagotavlja stoodstoten uspeh. Predvsem izkušnje mi omogočajo, da lažje vijugam med pastmi, saj v skokih vseskozi hodimo po robu. Če upoštevamo še zadnje leto v reprezentanci B, že četrto leto ohranjam visok ritem uspehov.

Ne. Poletje je obdobje, v katerem moraš garati in postaviti temelje. Če zabušavaš in malce blefiraš, pozimi ne boš uspešen.

Če želiš napredovati in uspeti, moraš več delati. Za uspeh so trije pogoji: motorika, ki je proces, ki se nikoli ne konča, tehnika in zmagovalna miselnost. Človek je kompleksen, zato moraš graditi postopoma. Temelj napredka je bil dvig motorične pripravljenosti fantov, naredili pa smo tudi nekatere spremembe v tehniki. Za napredek je pomembno, da smo vsi trenerji ob fantih na vsakem treningu. Tako jih laže spoznamo. Pride dan, ko moraš biti fleksibilen. Če kakšna stvar ne gre, vajo umakneš in delaš kaj drugega. Včasih je več koristi, če fantu daš prosto, kot da mu predpišeš trening, saj je regeneracija zelo pomembna.

Smo dobro uigrana ekipa, poznamo se že dolgo, zato smo se hitro ujeli. Franka sem treniral, z Grilcem sva že dolgo časa prijatelja in razmišljava podobno.

Vsak konec tedna gremo na prizorišču tekme na skupno večerjo. Trenerska ekipa mora v svojem delu uživati. Pogosto je veliko smeha, obdelamo različne ideje in skušamo najti najboljše rešitve, kar je precej boljša pot od sestankov.

Nisem konfliktna oseba, ne maram pa hinavščine. Sem temperamenten, če pa znorim, dobro vedo, da so naredili nekaj hudo narobe. Bilo je nekaj primerov, ko mi je dvignilo pokrovko, a od takrat imam mir.

Ga ne občutim. Tekma zame ni stres, ampak užitek, ker vem, da so fantje dobro pripravljeni, zato je vse veliko lažje. Le včasih pokadim kakšno cigareto. Vsak uspeh nas dvigne. Po tekmah se ne oziram nazaj, ampak grem naprej. Zame je vrhunski dosežek vsaka uvrstitev med najboljših deset in pri tem bom vztrajal. Ker smo le ljudje, pride do tekme s slabšim izkupičkom. Z rezultati se ne obremenjujem, ampak me zanima le, da fantje na skakalnici naredijo tisto, kar sem jih učil. Če se zgodi, da stvari ne bodo šle, nimam težav s tem, da bi odšel.

Nisva sedla za mizo. Trening je bil tisti, na katerem smo odpravljali napake. Skoki so tako posebni, da niti na eni tekmi ne velja tisto, kar si moral za uspeh narediti na prejšnji. Vseskozi se je treba prilagajati. Trik je v detajlih.

Brez težav. Moja prednost je, da sem imel že v reprezentanci B od 10 do 12 fantov, zato obvladam skupinsko dinamiko. Zgodi pa se, da moram včasih Franka vprašati, kdo je sploh šesti, sedmi skakalec.

Jim popolnoma zaupam. Ne preverjam, ali zaidejo v diskoteko ali spijejo pivo. So pridni in se povsem zavedajo, kaj pomeni nastopanje za reprezentanco. Konkurenca je tako ostra, da se tisti, ki počne stvari, ki mu škodijo na področju športnega življenja, izobči sam. Ni nobene potrebe, da bi igral policista.

Niti dva nista enaka. K vsakemu je treba pristopiti nekoliko drugače. Če se malce pošalim, moram pritiskati na sedem različnih gumbov.

Ne vem, zakaj bi imel dolge govore, če bistvo poveš v enem stavku. Skoke lahko zelo hitro narediš zelo zapletene. Fantje natančno vedo, kaj je pomembno, le malo jih je treba usmeriti. Včasih je dovolj že en pogled. Največja napaka je, če greš po neuspešnem nastopu takoj k skakalcu in skušaš reševati nekaj, ker bo učinek le negativen. Bolje, da se nekaj časa ne vidimo, da gredo nekatere stvari iz mene in tekmovalca.

Nadarjeni so vsi. Je izjemno delaven, marljiv in perfekcionist, zato včasih od nas zahteva nekatere stvari, da tudi mene boli glava. Ko gre v podrobnosti, moraš biti pripravljen, da mu stvari razložiš tako, da njemu ni treba študirati. Za Petra je značilno, da je vsako leto naredil korak naprej, a je še vedno mlad tekmovalec. Vsako leto iščem ideje, kako bi izboljšal tehniko in motoriko, s čimer rasteva oba.

Ne. Je na realnih tleh. V njegovem obnašanju ni negativnih elementov, ki se lahko pojavijo pri zvezdnikih. Včasih je treba skočiti slabše, da si spet na realnih tleh. To je tisto, kar ti da največ, da si nato še boljši. Neuspeh je včasih celo boljši od vrhunske uvrstitve, da nato stvari znova zapelješ na višjo raven.

Glede na to, kako dobro je skakal Stoch, si povsem zasluži rumeno majico. Peter novembra in decembra ni bil med deseterico. Vrhunske uvrstitve je začel nizati šele januarja. Če želiš osvojiti kristalni globus, moraš biti dober od začetka do konca. Če prideš do uspeha z lahkoto, se niti ne zavedaš, kaj moraš narediti za vrhunski dosežek.

Učna leta z nabiranjem izkušenj. Je zelo delaven, tako kot vsi skakalci. Nekatere stvari mu ne delujejo. Že vso sezono se vrtimo v krogu. Čeprav se ne uvršča med dobitnike točk, ni nobenega razloga za paniko. Za novo sezono bomo spremenili nekatere stvari v treningu, zato ga čaka učenje novosti.

Je neučakan, čeprav je približno tam, kjer je bil lani. Za sostanovalca ima Prevca. Če imaš cimra, ki pobira lovorike, te že v sobi boli glava, še preden prideš na skakalnico. Gre za detajle, je dobro pripravljen, a potrebuje več časa, da bo na še višji ravni.

Zanj je bila koristna minula sezona, ko ni osvojil niti ene točke v svetovnem pokalu, zato je zamenjal klub. V Ihanu se zelo dobro razumeta s trenerjem Simonom Podreberškom, ki sem ga tudi sam treniral, zato imamo podoben način razmišljanja. Že prej je do reprezentance dvignil Jureta Šinkovca. Jernej je imel tudi srečo. Po slabem začetku je bila pravilna odločitev, da je šel na celinski pokal. Ko se je vrnil, mu še ni steklo, a tudi ostalim ni šlo najbolje. Če bi bil tedaj kdo boljši, morda ne bi dobil vozovnice za olimpijske igre. A to je čar skokov.

Takšnega garača, kot je Robi, v slovenskih smučarskih skokih še nisem videl. Robi je zelo pedanten, vse stvari želi imeti pod kontrolo, zato je velika škoda, da je imel smolo s poškodbo. V Sočiju je bil celo s poškodovano nogo boljši od Hvale.

Če bi bil Kranjec zdrav, bi se ekipna tekma v Lahtiju verjetno razpletla drugače in bi bili v boju za številki ena ali dve. Včasih je dobro, da ne osvojimo vsega, da imamo izzive še za naprej.

Nehal sem jih šteti pri šest. Če so moji informatorji točni, smo jih postavili 14. Manjka še kakšnih šest stvari, da bi v skokih osvojil vse, kar je mogoče. Zmaga v pokalu narodov, veliki kristalni globus, zlata olimpijska kolajna, zlata na svetovnem prvenstvu, dva tekmovalca na veliki tekmi na odru za zmagovalce.

S spremembami pravil glede dresov je prišlo do izenačenja konkurence. Vsi dobro delajo. Reprezentance veliko snemajo druga drugo, tudi Slovenijo zelo opazujejo in jo vse bolj spoštujejo. V glavi imam nekaj skrivnosti, za katere nihče ne ve. Ko se pogovarjamo, je tudi ob največjem uspehu še vedno prostor za stavek: Bilo je dobro, ampak...

Začeli smo pogovore s predsednikom odbora in zbora za skoke Ljubom Jasničem ter vodjo nordijskih disciplin Tomažem Verdnikom. Gredo v pravo smer. Mi smo kolajne osvojili, zdaj pričakujem boljše pogoje za delo.