Zato se vprašam, ali je naša država sploh zainteresirana za predelavo in rabo lesa. Nikakor, saj lesarstvo nima sogovornika v vladi – nimamo ne ministrstva ne resorja. In ko se o tem pogovarjam z ministri, mi rečejo, da to sploh ni pomembno. Če je to res, potem pa naj se ukine ministrstva in resorje tudi drugih branž.
Toda ob osamosvojitvi je bilo povsem drugače. V Jugoslaviji je bilo lesarstvo paradna gospodarska panoga z največjim neto izvozom. Takrat smo imeli ministrstvo za gozdno in lesno industrijo in v Sloveniji je bilo v tej branži zaposlenih več kot 40.000 ljudi, sedaj jih je le še dobrih 10.000. Ali je to v času gospodarske krize preudarno? Če kdaj, potem bi se Slovenija ob soočanju z gospodarsko krizo in podnebnimi spremembami (zaradi plačevanja za izpuste CO2) morala začeti zavedati pomena predelave in rabe lesa. Zakaj?
Toplogredni plini so problem, s katerim se človeštvo doslej še ni srečalo, zato moramo za izhod iz krize ubrati nove poti. Gospodarsko krizo mora človeštvo reševati v povezavi s skrbjo za okolje, za kar imamo v Sloveniji več možnosti kot večina držav EU! Po drugi strani nas zavezuje kjotski sporazum. Zaradi zgrešene gospodarske in okoljske politike moramo državljani v naslednjih štirih letih za izpuste CO2 plačati najmanj 80 milijonov evrov kazni. Ali nam je to potrebno? Tako veliki izpusti CO2 so posledica velike porabe energije, ki jo povzroča naša energetsko potratna industrija (železarne, cementarne, proizvodnja aluminija in plastike) (slika 1). Žal glavni povzročitelji onesnaževanja in emisij CO2 ne plačujejo kazni za izpuste in jih moramo kriti vsi državljani, kar je absurd, medtem ko lesna industrija, ki emisije CO2 znižuje, za to ni nagrajena oziroma stimulirana.
Les je edina dobrina, ki je ima Slovenija v izobilju
V naših gozdovih nastaja s procesom fotosinteze s pomočjo sonca in vezave CO2 4 kubične metre lesa na prebivalca. Je naravno obnovljiv in ustreza načelom sonaravnosti. Gradnja objektov in uporaba izdelkov iz lesa, namesto iz drugih materialov, največ prispevata k varovanju okolja in blaženju podnebnih sprememb. Gospodarski gozd je najbolj učinkovit ponor CO2, zato bi morali v Sloveniji posek izvajati do obsega, kot ga dopušča trajnostni razvoj. Gospodarsko krizo bi morali reševati v povezavi s podnebnimi spremembami. Les in predelava lesa sta za izhod iz krize izrednega pomena, saj omogočata prehod v nizkoogljično družbo.
Iz lesa je mogoče narediti skoraj vse: zgradbe, visokorazvite tehnološke izdelke, izolacijske materiale, tkanine, plastične mase, tekoča goriva, plin, zdravila in različne kemične snovi… En kubični meter lesnih izdelkov prispeva k znižanju emisije CO2 za dve toni. Torej ne kurjenje lesne biomase, ampak samo lesni izdelki znižujejo emisijo CO2. In bolj kot bomo z lesom nadomeščali energetsko potratne (fosilne) materiale, v večji meri bomo prispevali k znižanju CO2 v ozračju. Če iz lesa izdelamo izdelek in z njim nadomestimo energetsko potratnega, nekajkrat več (10- do 50-krat, odvisno od materiala) prispevamo k znižanju emisij fosilnega CO2, kot če bi enako količino lesa uporabili kot energent (slika 1).
S pridobivanjem energije iz lesne biomase (namesto iz fosilnih goriv) pa kratkoročno ne bomo dosegli nikakršnega znižanja izpustov toplogrednih plinov. Zavedati se moramo, da se CO2 sprošča tudi pri kurjenju lesa. Ob gorenju lesa se namreč CO2, ki se je med rastjo drevesa vezal v les, sprošča nazaj v okolje. Poleg CO2 pa se sproščajo tudi majhni delci in druge škodljive snovi, ki nastanejo ob gorenju lesa. Zato zavajajo dejstva, objavljena v Dnevniku (11. maj 2010), da je TE-TOL s prehodom na lesno biomaso zmanjšal izpuste CO2 (ne, zmanjšal je le izpuste CO2 iz fosilnih goriv) in da »Les (če ga skurimo) je eno največjih slovenskih bogastev« (Dnevnik, 14. februar 2011).
Izhodna strategija države lesa ne omenja
Dr. Franc Pohleven
Da je v naših glavah nekaj hudo narobe, govori dejstvo, da se v izhodni strategiji države lesa in predelave lesa sploh ne omenja. V posmeh strategiji pa v Slovenijo uvažamo energetsko potratne surovine (boksit in železovo rudo), ki jih nato s prav tako uvoženo energijo predelamo v energetsko potratne materiale. Dodatna energija pa je še potrebna, da odpadne produkte proizvodnje in izdelke po koncu uporabe recikliramo ali uničimo! Pa tudi Eko sklad s svojimi nespametnimi ukrepi že dve desetletji bolj prispeva k onesnaževanju kot zaščiti okolja. Kaj hočemo – ekologija (po kateri si je sklad dal ime) je veda tudi o onesnaženem okolju, kar sklad nedvomno s svojimi razpisi potrjuje. Minister Erjavec, ki je na pravilen način pristopil k reševanju problemov okolja, pa je bil odstavljen zaradi smeti.
Glede na naše danosti bi morala biti Slovenija prodajalec, ne pa kupec CO2. Kaj nam pomaga, če dobimo odpustke za plačevanje izpustov CO2 na račun poraščenosti z gozdom, če ne izkoristimo njegovega bogastva – lesa. Gospodarski gozd je najbolj učinkovit ponor CO2, zato bi morali posek izkoristiti do obsega, kot ga dopuščata trajnostni razvoj in sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Pravočasno moramo posekati dozorela drevesa, ne pa da v gozdu ostajajo ostarela, ki imajo velik del lesa že poškodovanega. Iz lesa takšnih dreves ne moremo več narediti kakovostnega izdelka. Če bomo preveč zaščitili gozd, bomo povzročili njegov propad. Zakaj?
S proizvodnjo izdelkov iz energetsko potratnih materialov (železo, jeklo, cement, aluminij, plastika) namesto iz lesa močno onesnažujemo okolje (organska onesnažila, težke kovine, kisel dež, CO2…), zaradi česar je gozd bolj ogrožen kot zaradi skrbno načrtovane sečnje. Odpustki za kvote CO2 na račun gozda so najbolj neumen ukrep, ki zagotovo ne bo privedel do zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. Če že, bi za zniževanje CO2 morali biti stimulirani lesni izdelki, saj le predelava lesa in uporaba lesnih izdelkov omogočata prehod v nizkoogljično družbo. Poleg tega lesna industrija predstavlja velike zaposlitvene možnosti, hkrati pa sovpada s turistično usmerjenostjo Slovenije.
Napačna ekonomska politika države
V Sloveniji ne moremo odločati o ceni energije v svetu, lahko pa sami odločamo o tem, koliko energije bomo porabili. Da bi zmanjšali porabo energije, bi morali gospodarstvo preusmeriti v energetsko varčno lesno industrijo. V našem lesnem bogastvu imamo za to odlične danosti, vendar jih do sedaj nismo znali izkoristiti. Preusmeritev našega gospodarstva na domačo surovinsko osnovo in opiranje na lastne energetske zmožnosti bi v času boja proti podnebnim spremembam in globalni gospodarski krizi predstavljala možnost za izhod iz krize in razvoj Slovenije. Sodobna lesnopredelovalna podjetja so lahko energetsko samozadostna in svojo potrebo po energiji v celoti pokrijejo z ostanki predelave, s presežkom pa lahko oskrbujejo tudi okolico. S proizvodnjo izdelkov ter gradnjo objektov iz lesa ne onesnažujemo vode in zraka. Stanovanjski objekti iz lesa zagotavljajo tudi prijetno in udobno bivanje ter dobro počutje. Zakaj država ne podpira izgradnje javnih objektov iz lesa, kot so ministrstva, šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele…
Les in lesni izdelki so pomembni za celotno človeštvo, zato predlagam, da se 13. maj razglasi za mednarodni dan lesa. Da bi v ljudeh zbudili pozitiven odnos do te naravne dobrine, letos že tretje leto pripravljamo prireditev Čar lesa. Za razstavo, ki bo na ogled v Cankarjevem domu od 12. do 16. maja in v Mestni hiši v Ljubljani od 16. do 31. maja, bomo predstavili različne možnosti uporabe lesa in ljudi navdušiti za izdelke iz lesa, saj industrija brez potrošnje ne bo zaživela. Zato moramo čim bolj ozaveščati potrošnike, da se bodo zavestno odločali za izdelke in objekte iz lesa (promocija rabe lesa). Lesni izdelki bodo na razstavi označeni glede na to, koliko prispevajo k znižanju CO2 (slika 3). Odprtje razstave v CD bo 12. maja 2011 ob 9. uri.
