Na severu Velenja, nekaj ulic stran od stadiona Nogometnega kluba Rudar, stoji novejša zgradba z dvema hišnima številkama.
Je daleč največja v svoji ulici. Njena tlorisna površina znaša skoraj 378 kvadratnih metrov, leži pa na zemljišču, ki skupaj obsega več kot 2400 kvadratnih metrov. Po oceni Gursa sta hiša in zemljišče skupaj vredna več kot 310.000 evrov. Lastnika hiše, zgrajene leta 2003, sta predsednik uprave Premogovnika Velenje Milan Medved in njegova soproga Darja Medved, direktorica občinske uprave v Šoštanju. Na njej do leta 2011, ko sta si zakonca Medved izposodila 100.000 evrov pri NLB, ni bilo vpisane nobene hipoteke. Medved, ki je celotno kariero preživel na položajih v državni energetiki, je hišo lani poleti z več gradbenimi deli še deloma prenovil. Že pred tem je vrednost Medvedove hiše z zemljiščem za dobrih 140.000 evrov presegala Gursovo oceno vrednosti bivališča Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja, ki ima okoli 11.000 zaposlenih, posluje pa v več kot tridesetih državah.
Zgradba v Jerihovi ulici simbolizira večletni model delovanja šaleške in deloma tudi slovenske državne energetike. Milan Medved je vrsto let v Velenju veljal za »našega« direktorja. Premogovniku je vladal z železno roko, o njegovih odločitvah in ocenah se ni dvomilo. Imel se je za prvega knapa med enakimi. Kljub temu da je samo v letih 2011 in 2012 za vodenje premogovnika prejel skupno 258.000 evrov, kar je vsota, za katero morajo nekateri rudarji garati skoraj dve desetletji.
Denarja je bilo dovolj za vse
Medved je vedel, da mu 1400 zaposlenih prinaša moč: do TE Šoštanj, Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), občine in države. In zaposleni so bili zadovoljni, dokler je dobiček šaleške energetike ostajal v Medvedovem premogovniku. Živelo se je dobro. Po podatkih iz letnega poročila je povprečna mesečna plača brez pokojninskih in drugih zavarovanj v premogovniku v letu 2012 znašala skoraj 2500 evrov bruto. To je dvakrat več od povprečne plače v Petrolu in dobrih 500 več od povprečnega mesečnega prejemka zaposlenega v Elektru Ljubljana. Za primerjavo: povprečna plača v Sloveniji je decembra lani znašala 1547 evrov, od tega v javnem sektorju 1771 evrov.
Denarja je bilo dovolj za vse: za nakup smučišča Golte, hotela v Piranu, za vprašljive nepremičninske projekte, za nogomet, za trženje spodnjega perila... Pri tem nikogar niso pretirano motili bolj ali manj isti dobavitelji, ki so se več let vrteli okoli premogovnika. Z enim od njih, velenjskim podjetnikom Stanislav Sovič, ki na veliko posluje tudi s TEŠ, se morda Medved srečuje tudi na dopustu, saj sta oba – prav tako tudi nekdanja direktorja TEŠ Uroš Rotnik in Franc Rosec – lastnika apartmaja v Prekmurski vasi v Moravskih toplicah. Še manj so v Velenju razmišljali, ali je pot, po kateri jih vodi Medved, res prava.
Zdaj se je dokončno izkazalo, da ni bila. Še leta 2007 je bil premogovnik domala nezadolženo podjetje, ki je živelo od prodaje lignita edinemu kupcu v Šoštanju. Tistega leta je vodenje od Evgena Dervariča prevzel Medved, pred tem številka dve na HSE. Hkrati so za premogovnik prišli novi časi. Prodajne cene lignita prvič v zgodovini niso več mogli diktirati v Velenju. Razlog: projekt TEŠ 6, ki ga financirajo mednarodne banke. Njihov pogoj je bil, da se dobiček šaleške energetike namesto v Velenju začne kopičiti v Šoštanju. Medvedova strategija je bila jasna. Padec prihodkov od prodaje lignita je nameraval »pokriti« z novimi prihodki iz drugih dejavnosti – turizma in nepremičnin.
Stavka – Medvedova rešilna bilka
A pri tem se je močno uštel. Po dobrih šestih letih ima premogovnik že za več kot 160 milijonov evrov dolgov, ki jih ne more odplačevati. Denar za tekoče poslovanje mu posoja HSE. Kako bodo v Velenju vrnili posojila, ne ve nihče. Niti član uprave Vladimir Malenković, ki so ga v HSE na položaj postavili zato, da bi uredil finančno sliko premogovnika, a je vsaj do lani našel čas tudi za vodenje nadzornikov Pivovarne Laško, še vedno pa nadzira Pivovarno Union. V lasti imajo kup premoženja, ki ga ne morejo prodati po predkriznih cenah, in naložb, s katerimi ustvarjajo izgubo. Medved, nekoč morda celo najvplivnejša oseba v domači energetiki, priljubljena tako pri SDS kot SD, se je tako oprijel še zadnje rešilne bilke. Znižanju cene lignita za petino se je preprosto uprl in prst uperil v HSE. »Tudi pri projektu TEŠ 6 se je od začetka gradnje marsikaj spremenilo. Le cena velenjskega lignita se ves čas obravnava nespremenjena, nominalno,« so včeraj sporočili iz premogovnika. S tem Medved še bolj načenja že tako vprašljivo ekonomiko TEŠ 6. Projekt, ki naj bi po prvotnih načrtih podaljšal delo premogovnika do leta 2054, ga bo zdaj morda celo pomagal potopiti.
Napovedana stavka je tako bržčas le nov Medvedov zasilni izhod. Sindikat premogovnika, ki ga vodi Ferdinand Žerak, namreč v svojih zahtevah v ničemer ne problematizira dela svoje uprave, ampak ga tako kot Medveda moti – cena premoga. Tudi zato nekatere zahteve zvenijo naivno. Uprave premogovnika v kateri sedi tudi Vladimir Malenković, javnosti bolj znan kot donedavni prvi nadzornik Pivovarne Laško, tako pozivajo, da mora v ceno premoga za TEŠ »zajeti vse stroške, ki nastanejo pri izkopu«. A v tem primeru bo cena premoga ostala takšna kot danes (okoli 2,7 evra za gigadžul). To pa na srednji rok pomeni potop TEŠ in posledično tudi premogovnika, ki mu drugega kupca lignita v teh količinah ne bo uspelo najti.
