Obrnili smo se na njihov facebook profil, kjer smo svoje ogorčenje in nasprotovanje živalskim zaporom tudi pisno izrazili. A živalski »vrt«, kot se sami imenujejo, je naše objave kmalu odstranil in nas blokiral, kljub temu da objave niso bile žaljive ali nestrpne. So se pa zaposleni odzvali na zapis nasprotnice živalskega zapora na njenem facebook zidu, kjer so svojo požrtvovalnost, empatičnost in sočutje do živali poskušali prikazati s tem, da sami doma puščajo svoje družine in otroke, da pod grozečimi krošnjami skrbijo za nebogljene živali, ki brez njih ne bi preživele. Zveneli so skoraj kot naši prostovoljni gasilci, vojaki in vsi drugi dobri ljudje, ki te dni rešujejo katastrofo, ki je doletela naše kraje, a dejstva so drugačna.
ZOO Ljubljana je, kakor koli obrneš, zapor za živali. Človek si zelo rad domišlja, da je nad drugimi živalmi in kot gospa Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja, zagotovo ve, smo tudi ljudje zgolj še ena vrsta živali več, edinstvena, a enakovredna drugim živalim in živalskim vrstam. Gospa Furlan, čemu bi morali mestni ljudje vedeti, kako je videti slon, žirafa, ris? Kaj bodo imeli od tega? Ali bolje, kaj bo imela od tega žival, zaprta v zaporu? Zakaj se vi čutite dolžni živali zapirati v kletke oziroma ograde? Se vam to ne zdi sporno? Neetično?
Glede na to, da smo vsi le živali, kako bi se sami počutili v taki prijetni kletki oziroma ogradi, ki jih imate pri vas? Ljudje takim prostorom pravimo zapori in je za nas to najhujša kazen, ki nas v naši družbi lahko doleti. Zakaj torej menite, da je drugim živalim v takem okolju prijetno? Zato ker »niso tako razvite« kot človeške živali oziroma ljudje? Ne čutijo svobode oziroma omejenosti? Mislite, da je živalim prijetno, ko trume ljudi buljijo vanje? Mislite, da je socialnim živalim prijetno biti izolirane od tropa? Imeti na voljo le enega partnerja ali nekaj njih?
Ste ve gospe, ki vodite živalski vrt, imele na izbiro le enega ali dva moška, s katerim ste se morale pariti? Grozna misel, vem. Postavite se v njihovo kožo, vsaj poskusite si predstavljati, kako živali to doživljajo.
Groteskno se mi tudi zdi, da se potem tolčete po prsih in izkazujete kvazipožrtvovalnost za svoje zapornike. Če jih ne bi zaprli v zapore, zanje tudi ne bi bilo treba skrbeti, saj te živali v naravi zase poskrbijo same in tudi so skrbele same, dokler jih niste vi izolirali in zaprli v vaš zapor z izgovorom človeške zabave. Še bolj mi je žal za tiste, ki so se v zaporu že rodile, saj so s tem obsojene na dosmrtno ječo.
Tvegate svoja življenja? Pomislite na tiste, ki ste jim življenja vzeli in jih obsodili na dosmrtno ječo – nekatere so menda ogrožene vrste. Bi želeli biti sami zaprti v dosmrtni ječi z izgovorom ohranitve vrste? Resnično verjamete, da bi lahko z živalmi v zaporih ohranili katero izmed vrst?
»Ujetništvo je institucionalizirana travma. Živalski vrtovi, akvariji in drugo, kot na primer cirkusi, so mesta izkoriščanja. To je biznis. Ti kraji so polni živali, ki grozno trpijo in ki živijo v motenih duševnih stanjih z motenim obnašanjem, kot so samopohabljanje, depresija, nesrečnost, prerana smrt (…) matere morijo lastne otroke, agresivnost in spopadi. Ali bi peljal svojega otroka v koncentracijsko taborišče ali zapor? Primerjava ni pretirana.« (dr. G. A. Bradshaw)
Ko boste naslednjič v vašem živalskem zaporu (»vrtu«), se za trenutek ustavite in se skušajte postaviti v kožo živali. Mar res uživa pri vas? Si ne želi prostosti in svobode? Po več letih se zunanjega sveta zagotovo boji, tudi človeške zapornike je zunanjosti mnogokrat izjemno strah in si ne želijo več na prostost, kar pa ne pomeni, da jim je v zaporu prijetno – so travmatizirani.
Stopimo še korak dlje. Če prav razumem, se imate za ljubitelje živali. Če žival ljubiš, je ne boš izkoriščal, ne boš je prodajal in je omejeval za zabavo sebe ali drugih. Če živalim želite najbolje, jih pustite v njihovem naravnem okolju – tam so srečne, tam se počutijo varno in niso odvisne od kvazidobrotnežev, ki jih najprej zaprejo v zapore, da se potem tolčejo po prsih, kako zelo pomembne so jim in kaj vse bi zanje storili.
Če pogledamo v zgodovino, pridemo do groznih spoznanj, kako smo še v 20. stoletju imeli na voljo ogled temnopoltih živali v nekaterih živalskih vrtovih! Tako kot vi danes gledate na vaše ujetnike (kot na nekoga, ki ga vi kot večvredna žival lahko izkoriščate), so takrat gledali na temnopolte ljudi – kot na manjvredne, ki se jih lahko izkorišča.
Moj cilj je jasen, borim se za prenehanje zasužnjevanja vseh živali ter za prenehanje izkoriščanja vseh živali ne glede na namen!
Timotej Černjač Subotič, Postojna
