V pravem trenutku se je vse sestavilo v popolno celoto. Zelo so mi pomagali dopoldanski ogledi posnetkov in pogovori s trenerji z Janijem Grilcem na čelu, ki so me opozarjali, na kaj moram biti pozoren, kako se aktivirati pred tekmo, kako se zbrati.
Ste čutili pritisk, da je to največja tekma vaše dosedanje kariere?Da, a sem ga skušal odmisliti, zato nisem spreminjal svojega načina priprav in ritualov. Ko mi je v prvi seriji končno uspel resnično dober skok, sem čutil neverjetno olajšanje, zato je bil pritisk pred finalom manjši kot v zadnjem tednu dni.
Na treningu namreč niste naredili niti enega popolnega skoka.To je bilo hudo breme. Moral sem miriti samega sebe, da nisem začel prehitevati stvari. Ko sem prvi dan, ko tisto, kar sem pokazal, ni bilo za gledati, spoznal, da na silo ne gre, sem naredil dva koraka nazaj. Napake sem popravljal postopoma.
Ste človek za velike tekme. Na zadnjih treh ste osvojili tri kolajne: dve lani na svetovnem prvenstvu v Predazzu in na uvodni tekmi v Sočiju. Kakšen je recept?To je lepa statistika, a dokler ne končam kariere, o tem še ne morem modrovati. Recept za velike tekme: malo rdečega sukanca, trda igla, dva nahrbtnika veselja... (Smeh.) Recepta ni. Predvsem si skušam zapomniti vse, kar sem naredil dobrega za uspešen nastop na tekmi, in nato ponoviti na naslednji.
Ali lahko primerjate tri vaše velike kolajne?Meni vsak uspeh pomeni zelo veliko in sem ga neizmerno vesel. Je pa olimpijska zaradi medijske pozornosti toliko bolj odmevna. Za vsako kolajno se je treba potruditi. Za olimpijsko kolajno garaš celo sezono, na koncu pa se ti mora vse sestaviti v enem dnevu.
A vaša filozofija je, da poberete vse, kar je možno, zato ne izpuščate tekem.Mi smo začeli delo lani sredi aprila, ko nas je atletski trener Matjaž Polak gnal, da smo dobro telesno pripravljeni. Ko sem na stadionu v Kranju ostajal brez sape, sem se opomnil, da imam tekmo sezone februarja v Sočiju, zato sem naredil še kakšen krog več ali poskok po stopnicah. S podporo celotnega štaba trenerjem se nam je izšlo. Meni ustreza veliko tekem, ker se skozi njih izboljšujem.
Kako je poškodba Kranjca vplivala na ekipo, ki je zelo povezana?Ko sem se v soboto zvečer peljal s skakalnice v olimpijsko vas, sem bil zelo potrt in zaskrbljen. Nato smo dolgo časa čakali, da je prišel iz bolnišnice. Menim, da je bila odločitev o tem, da ne gre na tekmo, dobra, ker bi bilo to veliko tveganje. Pristajališče tukaj ni bilo najlepše. Odhod na tekmo, ko je ostal v hotelu, je bil težak. Po tekmah svetovnega pokala nas celo zimo hodi sedem, tukaj nas je bilo na treningu pet, na tekmo smo šli le trije, zato je bilo v garderobi kar malo dolgčas. Robi je bil glede na skoke na treningih boljši od mene in še večji kandidat za kolajno. Prevzel sem del njegovega bremena, zato sem se potrudil tudi za druge.
Kaj vam je rojilo po glavi čez dan, glede na to, da je bil začetek tekme žele ob 21.30 po tukajšnjem času?Spal sem do desete ure. Nisem pogledoval na uro, saj smo imeli opoldne trening za aktivacijo mišic, nato smo ukrojili drese po pravilih, pripravil sem še svoje sklepe za tekmo.
Ko ste zapustili odskočno mizo, je trener Janus že dvignil roki v znamenje veselja.Jaz pa še ne. Bil sem še dolgo zelo nervozen, ker nisem vedel, kaj pomeni moj nastop, saj nisem slišal, koliko je skočilo osem tekmovalcev pred menoj. Vedel sem le, da so razlike majhne, zato sem bil nestrpen, da sem videl, kaj bo pokazal semafor.
Kako ste doživeli podporo številnih ostalih članov slovenske olimpijske delegacije?Sredi Rusije je bil zelo lep pogled, ko vidiš veliko Slovencev v zeleno-belih oblačilih.
Kaj pomeni kolajna za vas? Se zavedate, da ste s prvo kolajno sprostili celotno olimpijsko ekipo, ki je bila pod bremenom velikih pričakovanj?S kolajno bo vse precej lažje, a pričakovanja vas bodo enaka, kot so bila doslej. Velika pričakovanja so bila upravičena, športniki pa vsi malo napeti, kdaj se bo zgodila prva. Upam, da se bo zdaj tudi drugim, tako kot se je meni, odvalil kamen od srca.
Kljub izjemnemu dosežku delujete zelo mirno in ne kažete emocij.Uživam v vsakem lepem trenutku, ki so običajno kratki in večina teh je že za menoj. Emocij ne kažem, ker je takšen moj karakter, na silo pa nima smisla nekaj početi.
Kakšna bo proslava?Prepustil se bom toku dogodkov. V olimpijski vasi smo izolirani kot v karanteni, zato ni niti piva. Jutri zvečer grem z veseljem na slovesno podelitev kolajne v Soči. Če so uspehi, ni težko izpolnjevati obveznosti.
Komentar razpleta na vrhu. Poljak Kamil Stoch je letel v svojem razredu.Minuli teden nas je šolal v Willingenu, zdaj nas je v Sočiju. Niza takšne skoke, da se mu lahko le globoko priklonim in snamem kapo. Njegove predstave so izjemna zgodba, zato se je treba od njega učiti.
