Črne luknje burijo domišljijo zaradi svojih lastnosti, ki domišljijo pravzaprav presegajo. Ena od lastnosti teh nebesnih teles, ki naj bi med drugim ležala v središčih galaksij, tudi v središču naše Rimske ceste, je, da v črni luknji za vekomaj izgine vse, kar vanjo pade – snov, svetloba, energija... Informacije o tem, kaj je črna luknja s svojo enormno gravitacijsko silo posrkala, naj bi bile v njej uničene. Temu pa oporeka znani fizikalni teoretik Stephen Hawking, ki je pred tednom dni objavil članek z naslovom Ohranjanje informacij in napovedi vremena za črne luknje (Information preservation and weather forecasting for black holes). V članku Hawking zatrjuje, da svetloba ne more popolnoma izginiti, temveč se v črni luknji zgolj »ujame za določen čas«, v katerem se preoblikuje v drugačno vrsto sevanja. Ohrani pa se informacija o svetlobi, ki je neuničljiva, pravi Hawking.
Vremenska luknja
»Črnih lukenj, ki bi za vedno požrle svetlobo, ni,« je napisal Hawking. Namesto tega je predvidel obstoj »sivih lukenj«, ki snov in svetlobo zadržijo zgolj začasno. Vse, kar črne luknje (ugasle zvezde, ki so se sesedle same vase in tako na majhnem prostoru združile ogromno maso) absorbirajo, pa po Hawkingu tako močno »pregnetejo«, da ob poznejšem izpuščanju energije nazaj v prostor ni več mogoče prepoznati, kaj so »požrle«. To je Hawking primerjal z vremenom, pri katerem na podlagi poznejših dogodkov prav tako ni mogoče natančno povedati, kateri vremenski pojav v preteklosti jih je povzročil. Hawkingova ideja je del njegovega združevanja teorije relativnosti in kvantne teorije, ki je že v sedemdesetih zaznamovalo njegovo raziskovanje. Tedaj je tudi razvil teorijo, da črne luknje sevajo, kar so pozneje poimenovali Hawkingovo sevanje. »V klasični teoriji izhoda iz črne luknje ni, v kvantni teoriji pa energija in informacija lahko pobegneta,« je pred dnevi povedal za znanstveno revijo Nature. Objava, ki pod vprašaj postavlja obstoj črnih lukenj – te so sicer široko sprejet fizikalni koncept, ki razlaga marsikateri nenavaden pojav v vesolju – je bila pospremljena z opombo, da članek (še) ni bil deležen znanstvene recenzije drugih fizikov.
Medtem so se že odzvali drugi fizikalni teoretiki, ki pravijo, da profesor nima povsem prav in da bo treba vse skupaj še malo premisliti. Hawking, ki je sicer zelo ugleden fizik, velja za osebo, ki jo je včasih treba jemati tudi z rezervo. Na univerzi v Cambridgeu zaseda položaj, imenovan »lukazijev profesor matematike«. Ta naziv, enega najprestižnejših znanstvenih položajev na svetu, je v devetnajstem stoletju ustanovil angleški kralj Karel II., pred Hawkingom pa sta ga med drugimi zasedala Isaac Newton in Paul Dirac. S tega položaja je Hawking, ki trpi za hudo boleznijo živčevja, že večkrat nastopil z idejami, ki so v znanstvenih krogih zbudile zanimanje in so učinkovale tudi kot provokativne. »S takšnega položaja, kot je njegov, lahko objavite kar koli,« se je ob našem včerajšnjem klicu in prošnji za komentar nasmehnil ljubljanski profesor astrofizike Andrej Čadež. »Vedeti je treba, da Hawking močno preizkuša potrpljenje fizikov po vsem svetu.«
Prestižno prerivanje
Čadež nas je spomnil, da se je na začetku sedemdesetih s Hawkingom srečal v znameniti poletni fizikalni šoli v francoskem kraju Les Houches v Alpah blizu Chamonixa. »Idejo o sevanju črnih lukenj je prvi v Les Houches prinesel ameriški fizik Jacob Bekenstein, s katerim sva si delila sobo,« pravi Čadež. Bekensteinova ideja je bila, da je črnim luknjam mogoče določiti temperaturo. »Temu so se najprej vsi, vključno s Hawkingom, smejali. Potem pa je ravno Hawking s pomočjo zapletenih matematičnih trikov na Bekensteinovi osnovi razvil teorijo o sevanju črnih lukenj.« Čadež pravi, da je Hawkingovo razmišljanje o »neuničljivosti informacij«, ki jih ne more »uničiti« niti črna luknja, utemeljeno na predpostavkah, ki jih popolnoma razume samo Hawking. »Po mojem mnenju je to, kaj ima Hawking v mislih s pojmom 'informacija', zelo slabo definirano. Veliko stvari je še nerazčiščenih. Doseči bi morali konsenz, da tisto, kar z določenim pojmom označi Hawking, na enak način pojmujejo tudi drugi znanstveniki. Hawking pač lahko s svojega položaja objavi čisto vse.«
Čadež sicer priznava, da so nekatere ideje v znanosti tako zelo »pred časom«, da se kot pravilne izkažejo šele čez desetletja. »Res je, potrebovali smo denimo celo stoletje, da smo za svojo vzeli kvantno teorijo,« pravi. »A zdi se mi, da je tokratno Hawkingovo pisanje še daleč od zrelosti.«
Stephen Hawking je sicer znan tudi po tem, da je z ameriškim fizikom Gordonom Kanom z univerze v Michiganu stavil sto dolarjev, da v Cernu ne bodo našli Higgsovega bozona. »Čestitke vsem,« pa je dejal lani jeseni, ko sta Peter Higgs in Francois Englert za odkritje Higgsovega bozona prejela Nobelovo nagrado. »Zdaj bom pač moral odšteti sto dolarjev,« se je odrezal. Še vedno pa velja, je dodal, da bi bila fizika dosti bolj zanimiva, če Higgsov bozon ne bi obstajal.
