Moteči prizori

A take poredne misli se že dolgo ne porajajo zgolj anonimnim uporabnikom svetovnega spleta, ampak so jih že v precej manj dramatičnih časih zaznali celo nekateri znani nekdanji udeleženci tega vsakoletnega srečanja svetovne elite. »Ta prizor ogromne množice največjih svetovnih bogatašev in pomembnežev, zbranih na enem mestu, pri marsikaterem opazovalcu zbudi isto misel: 'Ko bo prišlo do revolucije, bomo te ljudi ustrelili prve.' Dobro, ne čisto zares. A prizori iz Davosa, kjer se superbogataši in njihove trofejne žene družijo z izvoljenimi predstavniki ljudstva, obubožane države tretjega sveta pa za udeležence organizirajo razkošne zabave, predstavljajo bistvo tistega, kar ljudi najbolj moti pri novem svetovnem redu,« je že pred desetletjem zapisali ameriški ekonomist Paul Krugman, ki ga kot nobelovca in svetovnomnenjskega voditelja stalno vabijo v Davos. »Nekajkrat sem se foruma udeležil, v glavnem pa ne. Tam pač ni dosti zanimivega zame. Pogovorov s politiki in pomembnimi poslovneži nisem nikoli imel za koristne, saj lahko izvem veliko več iz analize podatkov ali iz pogovora s kakšnimi pametnimi mladimi ekonomisti. Zelo pomembne osebe pa v glavnem ne vedo nič več (pogosto pa manj) kot kdor koli, ki je študiral te zadeve in ima dostop do interneta. Slednji imajo celo pomembno prednost, saj na njihovo znanje ne vplivajo čisto osebni in sebični interesi,« ugotavlja Krugman, ki ga tudi letos ni bilo v Davosu.

Vabilu se pričakovano ni odzval niti papež Frančišek, ki je že ob svečanem odprtju letošnjega foruma poslal odmevno sporočilo. Zbrane vplivneže je pozval, naj svoje sposobnosti uporabijo za pomoč tistim, ki še naprej živijo v revščini. Po njegovem je neznosno, da svet še vedno pesti lakota, medtem ko ponekod zavržejo velike količine hrane. »Prosim vas, da zagotovite, da bogastvo služi človeštvu, ne pa da mu vlada,« je po svojem posebnem odposlancu sporočil Frančišek.

Brez blagoslova

»Našemu novemu argentinskemu napadalcu je uspelo zadeti gol že v drugi minuti igre,« je papeževo sporočilo hudomušno komentiral Philip Jennings, predsednik svetovnega združenja storitvenih sindikatov UNI in veteran davoških srečanj. Ocenil je, da je imelo papeževo sporočilo velik vpliv na udeležence letošnjega srečanja, katerega rdeča nit so bile poleg še vedno trajajoče krize predvsem vse večje neenakosti v svetu. »Če je svetovni gospodarski forum pričakoval papežev blagoslov, ga ni dobil. Sporočilo papeža je bilo le, naj se bolj potrudijo in res kaj naredijo, on pa jih bo pri tem opazoval.«

Udeleženci davoških srečanj, ki si jih je ustanovitelj Klaus Schwab že pred desetletji zamislil kot dogodke, ki naj ob sproščenem druženju velepomembnežev in turistični poživitvi mondenega letovišča prispevajo kaj tudi k izboljšanju svetovnih razmer, so s pretvarjanjem velikih besed v dejanja vselej imeli težave. Kaj drugega niti ni pričakovati od pripadnikov svetovne elite, ki je v veliki meri odgovorna za težave sodobnega sveta in ki ji nekajdnevno druženje s podobno mislečimi in od realnega življenja izoliranimi veljaki, priliznjenimi politiki in klanjajočim se spremstvom ne more odpreti oči. Še zlasti ker je dobro poskrbljeno, da se glavnemu hotelu in kongresnemu centru ne morejo približati v tem tednu ves čas navzoči, a na varni oddaljenosti zadržani protestniki in nasprotniki globalizacije, saj jih od dogajanja ločijo pregrade z bodečo žico in dobro oboroženimi policisti. Njihovih grafitov in transparentov z zgovornimi napisi, kot je »Gangsterska zabava v Davosu«, tisti, ki so jim namenjeni, sploh ne opazijo. Čeprav se zdi razpravljanje o problemu neenakosti na srečanju »sodobnih, na glavo postavljenih robinhoodov«, ki so v času krize in ob vse bolj obubožanem večinskem prebivalstvu sebi še povečali premoženje, kar nekoliko perverzno, izbira letošnje še kako aktualne teme daje vsaj videz nekakšnega stika elite z realnostjo zunaj ograjenih graščin in hotelov.

Neenakost škodi

Čeprav je mogoče vsaj dvomiti o iskreni zaskrbljenosti elit zaradi vse večje neenakosti v svetu, je ta tema v Davos znova privabila nobelovca Josepha Stiglitza, ki na ta problem opozarja že vrsto let. »Povprečen prihodek ameriškega delavca je zdaj nižji kot pred 40 leti, po drugi strani pa se je povprečen prihodek zgornjega odstotka ljudi povišal za več kot 60 odstotkov. V zadnjih letih po izbruhu krize je zgornji odstotek pobral celo več kot 90 odstotkov vseh dobičkov. To je enostavno nesprejemljivo in kaže, da ekonomski sistem ne deluje, zgodbe o curljanju denarja navzdol pa so čisto izmišljene. Vsa ta neenakost vodi k nižji učinkovitosti in nižji rasti,« pravi Stiglitz, ki po letošnjih izkušnjah iz Davosa ocenjuje, da je ozaveščenost o problemu neenakosti vendarle večja kot v prejšnjih letih. Jasno mu je tudi, kako se lotiti odpravljanja neenakosti. Poleg večjega obdavčenja najbogatejših je v ZDA treba razmisliti tudi o obvezni udeležbi na volitvah in boljšem javnem obveščanju kot protiuteži lobiranju korporacij. »Ekonomska neenakost se odraža tudi na politični neenakosti. Revni ljudje vse manj volijo in nekateri se trudijo, da bi jim še otežili odhod na volitve. Drug problem je dostop do informacij. Če ga nimaš, ti lahko prodajajo slabe ideje prav tako kot strupene cigarete ali nezdravo hrano.« V Evropi je po njegovem prednostna naloga pri zmanjševanju neenakosti predvsem odmik od sedanje varčevalne politike. »EU se mora najprej otresti varčevanja, ki uničuje delovna mesta in preprečuje zaposlovanje mladih. Čim prej je treba tudi ustanoviti bančno unijo, da bodo mala podjetja spet dobila posojila in lahko ustvarjala službe. EU živi v zmoti že pet let in ta varčevalna politika le povečuje neenakost in nezaposlenost.«

Jasnovidne napovedi

Na zgrešenost evropske varčevalne politike in trmoglavost Nemčije, ki ne pristaja na uvedbo evroobveznic kot najučinkovitejši izhod iz evrske krize, je v Davosu znova opozarjal tudi George Soros, eden redkih ozaveščenih humanistov med milijarderji in še vedno eden najboljših napovedovalcev v svetu financ. Škoda, da mu evropski voditelji niso bolj prisluhnili že lani, ko je v Davosu kar dobro napovedal, kam Evropo peljejo njene zablode. »Strogo varčevanje, ki ga zahteva Nemčija, bo Evropo potisnilo v smrtonosno deflacijsko spiralo. Zmanjševanje proračunskih primanjkljajev bo znižalo plače in dobičke, gospodarstva se bodo skrčila, prihodki od davkov zmanjšali. Zato bo javni dolg še narasel, to pa bo terjalo nove reze v proračun in nadaljevalo začarani krog,« je dejal pred letom dni.

O evrski krizi so spregovorili tudi na posebni okrogli mizi, kjer je EU na nevarnost deflacije opozorila tudi Christine Lagarde, šefinja Mednarodnega denarnega sklada. Sedanja zgolj 0,8-odstotna evrska inflacija je precej pod želeno dvoodstotno ciljno inflacijo, ki na gospodarstvo deluje bolj spodbujevalno, medtem ko deflacija kljub navidezni koristi za potrošnike lahko potisne gospodarstvo v trdovratno recesijo. Nemški finančni minister Wolfgang Schauble je takšno nevarnost sicer zanikal in spet odločno nasprotoval uvedbi evroobveznic in povečevanju količine denarja v obtoku ter vztrajal pri nadaljnji varčevalni politiki. Do prihodnjega srečanja v Davosu bo že mogoče preveriti Sorosovo novo napoved, po kateri naj bi Nemci sami obrnili ploščo, ko se bo evro pretirano okrepil naproti japonskemu jenu (ki ga japonska centralna banka zaradi spodbujanja rasti zdaj pospešeno tiska) in tako podražil nemški izvoz na Japonsko.

Kot pred sto leti

Prav japonski predsednik vlade Šinzo Abe je poskrbel za eno najbolj zloveščih in skrb zbujajočih napovedi iz Davosa, ko je opozoril, da napeti odnosi med Japonsko in Kitajsko zaradi teritorialnega spora o pacifiškem otočju spominjajo na napetosti med Nemčijo in Anglijo pred izbruhom prve svetovne vojne pred natanko sto leti. Srhljivo primerjavo je kasneje v svojih tvitih iz Davosa brž povzel in še podkrepil ekonomist Nouriel Roubini, zaradi svojih črnih in žal pravilnih napovedi znan kot Dr. Doom (doktor Poguba). »Odmevi iz leta 1914: upori proti globalizaciji, doba velike neenakosti, rastoče geopolitične napetosti, ignoriranje možnosti borznih padcev,« je na nekatere podobnosti sedanjega časa s tistim pred sto leti spomnil Roubini, ki je zaslovel kot prvi, ki je pravilno napovedal izbruh zadnje svetovne krize, uresničila pa se je tudi njegova napoved iz Davosa leta 2006, ko je prav tako prvi opozoril na nevarnosti, ki so se medtem že uresničile. »Članice evrskega območja imajo zelo različne stopnje rasti, to pa vodi v napetosti v fiskalni in monetarni politiki. Zaradi počasnejše rasti in političnih težav se v zaostajajočih državah povečujejo primanjkljaji, kar na srednji rok ogroža denarno unijo in pravila ECB,« je že takrat predvidel Roubini in bil pri tem čisto konkreten. Kot najbolj problematične je omenil Grčijo, Portugalsko, Španijo in Italijo. Slovenije takrat še ni bilo v evrskem območju.