Ne. Bob v realnosti nima nobene povezave s tem filmom, ki je predvsem komedija, pravi bob pa je nekaj povsem drugega. Je tudi nevaren, zato ni časa za šalo.
Se veščin, potrebnih za vožnjo boba, ni mogoče naučiti tako hitro?Ne da se jih naučiti zelo hitro. Potrebni so leta izkušenj in dobra telesna pripravljenost. Na svetu obstaja majhno število stez. Vseskozi vozimo po istih.
Koliko časa ste morali delati vi, da ste prišli na raven mednarodnih tekmovanj?Srečo imam, da imam dobro atletsko podlago. Skoraj 20 let se ukvarjam z atletiko. Po olimpijskih igrah v Pekingu me je poklical selektor srbske reprezentance in me vprašal, ali bi jim bil pripravljen pomagati. Ker se ukvarjam s tekom čez visoke ovire, sem motoričen in nisem potreboval veliko časa za učenje porivanja boba in skakanja vanj. Tisti, ki te osnove nimajo, potrebujejo več časa. Najprej je treba iti v šolo za bob, opraviti testiranja, spoznati steze in materiale. Ni lahko, ni pa tudi nemogoče. To je šport za velike in močne fante.
In atleti ste veliki in močni fantje.Večinoma smo. Za bob pa nam primanjkuje predvsem kilogramov. Atletika je šport lahkih atletov, medtem ko so v bobu sprinterji, ki imajo do sto kilogramov.
Za koliko kilogramov ste se morali zrediti?Za okoli deset.
Jadralec Vasilij Žbogar je rekel, da se je rediti težje kot hujšati. Se strinjate?Absolutno. Nenormalno veliko je treba jesti in aktivno trenirati, da se v telesu nabira mišična masa, ne maščoba.
Imate olimpijsko normo, a ne boste nastopili na olimpijskih igrah. Zakaj niste dobili srbskega državljanstva?Ta zgodba se je začela že pred štirimi leti, pred igrami v Vancouvru. Tam sva s še enim Slovencem Urošem Steglom pomagala srbskemu štirisedu do uvrstitve na olimpijske igre. Pri tem je veliko birokracije, verjetno interes posameznih reprezentanc. Na koncu sem se sprijaznil s tem in nisem več zelo resno računal, da bom nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah. Vsa štiri leta po Vancouvru sem kljub temu še vedno tekmoval v srbskem bobu in pomagal k dobrim rezultatom, tudi letos pred igrami v Sočiju. Bob je eksotičen šport, malo ljudi ima možnost ukvarjati se z njim. Rekel sem si, da če že ne bom videl olimpijskih iger, se bom vsaj ukvarjal s tem posebnim športom, dokler se lahko. To je ena redkih priložnosti v življenju, ki jih je treba izkoristiti. Zato vztrajam v bobu in tudi zato ker sem v atletiki še vedno aktiven tekmovalec. Še vedno rad pridem na atletsko državno prvenstvo. Z bobom se ukvarjam zaradi veselja do tega športa.
Veste, zakaj ne dobite srbskega potnega lista?Ne vem, če je to za javnost... Letos je bilo nekaj debate o tem, da bi dobil potni list, če bi štirised dosegel olimpijsko normo. Ampak je ni, temveč le dvosed, v katerem sem tekmoval tudi jaz.
Ampak olimpijsko normo vseeno imate.Imam. Toda nosilec dvoseda je vedno pilot, prav tako štiriseda. Zaviralci se pa menjajo. Najboljši zaviralec poriva tako dvosed kot štirised, v katerem se priključita še dva. V sezoni pred olimpijskimi igrami sem porival tako dvosed kot štirised. Takrat se je uvrstil štirised, dvosed pa ne. Letos se je zgodilo ravno obrnjeno.
In če bi imeli srbsko državljanstvo, bi šli na olimpijske igre?Verjetno bi šel.
Vam je zelo žal? Navsezadnje bi bili drugi Slovenec, ki bi nastopal tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah.Tega pa nisem vedel. S tem sem se že sprijaznil.
Potemtakem ste lovilec olimpijskih norm za Srbijo.(smeh) Lahko bi se tako reklo. Pomagam jim. Njihov selektor bi za bob prodal dušo. Všeč mi je njihov način dela, veliko je improvizacije.
Potem pa je nekaj podobnosti z Ledenimi stezami...No, ja... Od iger v Vancouvru naprej je srbska reprezentanca veliko napredovala. Pridobili smo veliko izkušenj. Srbi niso več eksoti, ampak resna ekipa, ki lahko nastopa v svetovnem pokalu.
Temu pritrjujejo rezultati. Bili ste 27. na svetovnem prvenstvu...Pa lani enajsti na tekmi za svetovni pokal. To je bil precej odmeven rezultat. Nihče v srbski reprezentanci ni profesionalec. Vsi so iz atletike. Pokličejo določeno število ljudi, jih testirajo in najboljši postanejo člani ekipe.
Kako pa je s financami?Imamo nekaj manjših sponzorjev, ampak teh je zelo malo. Drugi vir financiranja je srbski olimpijski komite. Z bobom se ukvarjamo zaradi ljubezni do tega športa in uživanja v njem, ne zaradi zaslužka.
Bob je tudi nevaren. Torej je za vas nevarnost užitek?Tudi. Moraš sprejeti tveganje. Možnost, da se bob obrne in se do cilja voziš po glavi. Zato imamo čelade.
Nevarnost je večja, je zato tudi več živčnosti in adrenalina kot na atletskih tekmah?Stokrat več. Ko sem bil lani na evropskem pokalu, sem pred startom teka na 110 metrov z ovirami gledal živčne fante. Sam pri sebi sem se kar malo nasmehnil. Rekel sem si, kako je to smešna živčnost v primerjavi s tisto, ki jo občutiš pred startom v bobu. V pajkicah stojiš na mrazu, a te ne zebe, ker si od adrenalina tako poln energije in komaj čakaš, da se boš spustil po stezi s 140 kilometri na uro.
Kaj je najpomembneje, ko sprintate na startu?Da vsi štirje hkrati silo usmerimo v bob, da je pospešek čim boljši. Če kdo malo zamudi ali če je prehiter, je pospešek že občutno manjši. Potem ko bob porinemo do čim večje možne hitrosti, moramo čim hitreje skočiti vanj. To mora trajati manj kot eno sekundo. Glave damo v aerodinamični položaj in počakamo, da je konec.
In sledi klavstrofobičen občutek?Najprej se moraš v naslednjih desetih do petnajstih sekundah malo nadihati. Malo klavstrofobičnega občutka je. Treba se je prijeti za ročke, da te ne vrže iz boba, če bi šlo kaj narobe. Potem šteješ ovinke do konca. Ramena dobro vpneš v bob, da te ne premetava. Vsako premetavanje pomeni, da je v bobu motnja. Moraš biti čim bolj pri miru in tako sodelovati s stezo. Na vsakem ovinku ti malo zapre sapo, sploh na tistih, ki imajo velike sile.
Kako pa veste, kje ste, če gledate vseskozi dol?Z leti izkušenj spoznaš vsako stezo. Sam poznam vse steze na pamet, ker se že dolgo vozim po njih. Zato v vsakem trenutku vem, kje se nahajam. Tisti, ki prvič pridejo na določeno stezo, pa so izgubljeni.
Povejte več o klavstrofobičnem občutku.Klavstrofobičen občutek ni tako grozen, ko je bob na drsalkah in se pelje. Precej huje je, ko se prevrne. To se zgodi, kadar pilot naredi napako. Takrat se začne boj za preživetje, če malo pretiravam. Gre predvsem za opekline in udarce po ramenih in glavi. V bobu so štirje fantje, težki okoli 90 kilogramov. Nimajo nobenega prostora. Trenje je takšno, da opeklina pride skozi dres, medtem ko čelada poči. Če se bob prevrne na začetku steze, traja precej časa, da pridemo do konca steze. Roke se utrudijo, zato popuščajo. Da jih spočiješ, se malo nasloniš na glavo. Ko v ovinku drsaš po glavi, je občutek grozen. Takrat bi se najraje vrgel ven, a ne gre. V tistem trenutku se moraš umiriti in zdržati do konca. Se je že zgodilo, da je kolega pred menoj padel v nezavest. Zaradi pretresa možganov so ga odpeljali v bolnišnico.
Kako je bilo, ko ste se prevrnili prvič?Uf... Tresel sem se še eno uro. Potem sem moral opraviti še eno vožnjo, zato sem hitro premagal strah. Nekatere fante takšna izkušnja zavre. Nekateri so končali z bobom, potem ko so se prevrnili. Pravi bobist pa nisi, dokler se ne prevrneš.
Kolikokrat ste se prevrnili?Devetkrat. Zanimivo je, da sem se osemkrat prevrnil na desno stran in le enkrat na levo.
Kakšna pa je slika?Ni je. Oči imaš odprte, držiš se in čakaš na konec. V prvih treh primerih je bilo stresno, potem se navadiš. Tudi ta del boba ima svojo draž. Teh izkušenj ne bi nikoli zamenjal. Privoščil bi jih vsakemu, ki si to upa.
Ste pogumen fant?Ne vem. Všeč mi je adrenalinski pristop.
Menda vam je všeč tudi paintball.Da. In airsoft.
Kaj je pomembneje pri bobu – znanje ali material?Dobri materiali so izredno dragi. Imeti moraš dobrega pilota, ki pozna vse steze in ima dober občutek za linije. A lahko si najboljši voznik, pa brez dobrih materialov nimaš nobenih možnosti. Ene drsalke stanejo med 8000 in 10.000 evrov. Konkurenčen štirised stane 50.000 evrov, dvosed 40.000. Za vsak bob potrebuješ dva ali tri pare drsalk. Hitro pridemo do številke med 130.000 in 150.000 evri. Ko imaš dober material in dobrega pilota, potrebuješ še atlete in lahko se podaš v lov za olimpijsko normo. Dobil sem občutek, da so materiali zato tako dragi, da se z bobom ne bi ukvarjalo preveliko število ljudi. Da ta šport ostane nekaj posebnega.
Bob ste poskušali postaviti na noge tudi v Sloveniji. Kje se je zalomilo?Ne morem reči, da se je zalomilo. To je drag šport, ki zahteva čas. Podobno kot alpsko ali nordijsko smučanje. Tudi v bobu si vso zimo odsoten od doma. Vse se začne pri financah.
Za srbski šport pa bob ni bil predrag?Pred igrami v Vancouvru niso bili deležni nobenega financiranja od olimpijskega komiteja. Predsednik srbske bob zveze Boris Stojnić Rađenović je vse naredil s svojo navdušenostjo. Ko je povabil nas, atlete, smo najeli bob, neko staro kanto, za 20.000 evrov. Drsalke smo najeli od nemških svetovnih prvakov. Start smo imeli dober in izpolnili smo olimpijsko normo. Šele po tem je srbski olimpijski komite začel financirati. Za štiriletni cikel, ki se končuje z olimpijskimi grami v Sočiju, so kupili nov štirised in dvosed v vrednosti 40.000 oziroma 50.000 evrov.
Kako pilot upravlja bob?Drsalke so z vrvmi povezane na ročke. Ko potegne ročko, se drsalke premaknejo. Premiki so zelo fini. Pilot mora imeti izreden občutek za linije in hitrost, poznati mora stezo. Vsi člani boba občutimo, ali je vožnja gladka ali surova. Zaželeno je tudi, da je visok, močan in hiter. Preostali trije morajo biti dobro telesno pripravljeni. Potreben je še ekipni duh.
In imate dobrega ekipnega duha?Zagotovo. Vso zimo smo skupaj, vse počnemo skupaj. Tudi brusimo drsalke, ki jih pred tekmo še grejemo. Pred startom izmerijo temperaturo kontrolne drsalke. Drsalka lahko na tekmi odstopa za štiri stopinje od kontrolne drsalke. Toplejša, ko je drsalka, hitreje bo šla po ledu. Zato se pred startom trudimo drsalko ogreti. Na tem področju veliko ekip taktizira. Pred časom so imeli Američani hitre bobe, ker so imeli v okviru boba olje, ki je požiral vibracije s steze. To je bila goljufija. Danes gredo vsi bobi pred tekmo skozi rentgen.
Ko ne tekmujete v bobu, trenirate mlajše atlete?Otroke v Kamniku in malo starejše v Domžalah. Tudi sam še vadim. Čez 14 dni bom nastopil na državnem dvoranskem prvenstvu. In v Kamniku prebujam atletiko. Upam, da nam bo uspelo zgraditi nov stadion. Občinski veljaki so pripravljeni sodelovati.
