To, da je G. G. Mišič vozil pijan, in to, da je bežal pred policijo, bi za javno osebo oziroma steber družbe za zdaj še vedno moralo biti samo po sebi usodni prekršek. V nekem idealu »normalne države« oziroma tradicionalistično demokratičnega občestva seveda. Kar pa Slovenija bržkone ni. Čeprav si za to prizadeva. Da bi postala starokonvencionalna država, torej nekaj, kar so njene vzornice sto in več let, čeprav je naša dežela morda že postdružba. Nekaj, k čemur se bodo tradicionalne utrdbe meščanske demokracije, ko se bodo otresle nadležne demokratičnosti in bodo razni berlusconiji, strauss-kahni, clintoni in podobni, ki bi ob tem, da so stebri družbe, hkrati živeli tudi v stilu Jaggerja ali pač svojih fevdalnih predhodnikov, ki so si lahko privoščili popolnoma vse, morda šele razvile. Argument za tako mnenje je prav G. G. Mišič. Niti ne zaradi pijanosti in mogočniškega odnosa do policije. Drug moment v njegovi karieri je pomenljivejši.
Gospod je bil kot podžupan Pirana osumljen za to, da je imel na svoj računalnik preusmerjeno elektronsko pošto svoje politične kolegice (nasprotnice), kar pomeni, da je lahko prebiral tujo pošto. Kljub tovrstnim referencam je postal eden ključnih vladnih mož gospe Bratuškove, kar ga je posledično lansiralo v šefa ene najmočnejših firm v državi. Vrhunec bi torej dejansko bil, da bi človek prevzel Sovo, ne pa Luke.
Misliti, da ljudje, ki so mu omogočili vzpon, s temi zadevami niso bili seznanjeni ali pa da se niso zavedali neprimernosti njegovega lika in dela, nekako ne znese. Za nekaj drugega je očitno šlo. Tudi zategadelj, ker je odnos Mišića do politike kot take samoizpričano negativen. Podobno kot Janković, Popovič, pred njima tudi Jelinčič in še kak »svobodnjaški« podobnež je človek, ki domačijsko politiko, ki se ji še vedno močno pozna izkušnja aparatčikovskega socializma, katerega značilnost je med drugim bila dušenje osebne iniciative, v bistvu ne mara. Izjava pri Požarju, ko je dejal, da bi bilo preformaliziranost države treba rešiti tako, da se se vzpostavi zakonodajo iz časov Marije Terezije, s čimer se bo strinjal tudi kak njegov nasprotnik, je izrazito te vrste. Politika kot taka mu evidentno preseda. Ne dovoli mu delati, pravi in spet govori besede, s katerimi se bo strinjal premnogokdo. Njemu, akcijskemu liku. Pred dnevi se je menda kar sam šel potopit v sredino Koprskega zaliva in preverit stanje pred poglabljanjem.
In ko se je po zadnjem pijanstvu jel izgovarjati, da je žrtev zarote, so se njegove izjave zdele še eno narcistično cinično politikantsko tehniciranje ter posmehovanje vsemu. No, poznavalci obalnih razmer opozarjajo, da je povsem možno, da je šlo za neke vrste past. Da se je tipa dejansko res poskusilo zrušiti. Ker preseda drugi strani. Konvencionalni politiki. V vsakem primeru se je rešil. S podporo luških delavcev. In v tem je nemara osnovna poanta škandala. Da je Luka Koper oziroma pripadajoča obala neke vrste »država v državi«. Okolje, ki samo nastavlja in odstavlja svoje ljudi. Hkrati tudi okolje, ki sanjari o tem, da bi postalo Macao. Posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske, ki živi od številnih igralnic. Obalni mogočneži očitno mantrajo o neke vrste osamosvojitvi Obale, s čimer bi izostale prepreke (razne, vštevši z »buči morje adriansko« romanticisti), da se sredi Koprskega zaliva na umetnem otoku zgradi 140 metrov visok nebotičnik. Dogajaško, ni kaj.
