Pravila FIS – smučarski skoki, okostenelost ali razvoj

Dobro se še spominjam časov, ko smo se ob gledanju skokov ljubitelji tega športa jezili na takratne merilce dolžin skokov, ki so pogostokrat pri merjenju dolžine nagrajevali ali oškodovali skakalce pri dolžini skoka, odvisno pač od priljubljenosti skakalca, največkrat pa od njegove nacionalnosti. Kot se spomnim, smo se največkrat jezili na avstrijske merilce dolžin, ki so kar po pravilu izmerili avstrijskim skakalcem meter ali dva več. Seveda se jim je to v obratnem sorazmerju maščevalo na prireditvah v drugih državah. In tako je bilo vse do uveljavitve elektronskega merjenja dolžine skoka, ki ga je uveljavila in sprejela FIS kot edini in verodostojni način ugotavljanja dolžine skoka. Razvoj in modernizacija na tem področju sta torej pripomogla k temu, da vsaj pri tem, mislim da najpomembnejšem elementu ugotavljanja kakovosti skoka, ni več krivic.

Enako se je zgodilo tudi z uveljavitvijo tako imenovane vetrne izravnave, ki je prav tako uspešno izrinila velike, sicer bolj objektivne krivice tistim skakalcem, ki so pri izvedbi skoka imeli pač smolo zaradi smeri in moči vetra. Tudi to je seveda zasluga razvoja in napredka tehnike, ki je s tem omogočila še večji prispevek k pravičnejšemu ovrednotenju skoka ali poleta.

Nekaj pa je ostalo, kar nikdar nisem povsem razumel, zakaj je tako prav, seveda gledano z vidika popolnega laika. Še več, vedno sem in še razmišljam ter se jezim zaradi krivic, ki so jih deležni posamezni tekmovalci z ocenami tako imenovanega »umetniškega vtisa« izvedbe skoka z doskokom. Izraz umetniški vtis sem uporabil namenoma zato, ker si drugače ne znam razložiti tega elementa ocenjevanja smučarskih skokov in poletov, prav ta pa lahko pomembno vpliva na dosežen rezultat skakalca. Ima namreč tudi neposreden vpliv na končno oceno skoka in s tem zaradi odvzetih ali dodanih točk posledično virtualno »skrajša ali podaljša« skok, približno tako, kot je bil to nekoč primer subjektivnih ocen merilcev dolžin. Tako je poleg umetnostnega drsanja ta zimski šport edini, kjer se posebej ocenjuje umetniška vrednost, čeprav ta dva športa seveda nimata prav nič skupnega. Razumljivo je, da je kakovost umetnostnega drsanja odvisna od umetniške izvedbe, saj je ta njegov bistveni del in kot najpomembnejši sestavni del tega športa. Ne vem pa, kako naj skakalec pri več kot 100 kilometrih na uro in prostem padanju v globino v boju z razmerami v zraku poleg varnosti, »preživetja« in varnega pristanka razmišlja še o umetniškem vtisu, da bi poleg vsega tega zadovoljil še subjektivna mnenja petih sodnikov, ki (največkrat na žalost zelo pristransko in verjetno tudi strokovno dvomljivo) ocenjujejo ta element skokov in poletov. Če bi denimo ta umetniška izvedba skoka v tem pogledu prispevala k njegovi večji varnosti, bi bilo to še nekako razumljivo. Toda ne vem ali je na primer pristanek v tehniki telemark na prvi (eni) nogi, ki je predmet ocene sodnikov, z vsemi silami, ki vplivajo nanj, lahko bolj varen kot pristanek na obeh nogah čeprav »na kahlo«? Verjetno je nekoč pred 146 leti, ko ga je pri skoku nekaj metrov kot prvi uporabil Norvežan Nordheim, res bil. Naj se prepusti torej skakalcem, da sami izbirajo, kaj je pri doskoku zanje najbolj varno in primerno, da ostanejo na nogah!

Kako okostenela in nepravična so bila, tudi skozi zgodovino, pravila FIS za smučarske skoke, pričata najmanj dva primera. Prvi iz leta 1987, ko je FIS poljskemu skakalcu Pjotru Fiajasu poskušala odvzeti svetovni rekord 194 m, dosežen v Planici, z nerazumno omejitvijo maksimalne dolžine skoka, ki še velja kot rekord. Drugi, ki je povezan prav s tem, o čemer pišem, pa je primer švedskega skakalca Jana Boklova, ki je leta 1985 prvi uporabil danes uveljavljeni V-slog skakanja. Šele po njegovi zmagi svetovnega pokala 1988/89 in tudi do 10 m daljšimi skoki v primerjavi s staro tehniko skakanja je FIS priznala ta slog in zapečatila usodo prejšnje vzporedne tehnike. Pa verjetno to nista edina primera, ki sta v tem smislu oškodovala športnike te zvrsti zimskega športa.

Če se vrnem k primeru ocenjevanja tako imenovanega umetniškega vtisa skoka, z veseljem ugotavljam, da nisem edini, ki ga motijo krivice »oporečnih« sodnikov in vztrajanje pri neživljenjskih pravilih, ki jih FIS uporablja pri ocenjevanju skoka. Veseli me tudi, da se pogosteje kot prej kritika sodniških odločitev pojavlja tudi javno. Z zanimanjem namreč spremljam vse tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih in poletih, največkrat seveda prek televizijskih prenosov. Prav posebej se mi zdijo zanimivi komentarji o tem, ki jih komentirata med prenosi tega športa novinar dr. Andrej Stare in strokovni komentator Jelko Gros, saj se prav prek teh komentarjev nazorno kaže, kako velik je mnenjski prepad med realnostjo in okorelostjo. Medtem ko denimo dr. Stare, za katerega menim, da je eden največjih poznavalcev tega športa, brez dlake na jeziku javno in z veliko mero občutka za krivice javno opozarja na napake in krivice, ki jih delajo sodniki pri ocenah skokov, drugi v imenu stroke temu največkrat oporeka z nekakšnimi strokovnimi razlagami, ki niso, vsaj zame, nič drugega kot nerazumljivo in nesmiselno zagovarjanje nekih pravil, ki jih že vsak laik lahko prepozna kot dvomljive. Če se ti strokovnjaki drugače ne zavedajo, kaj s tem počnejo, naj se postavijo v vlogo športnika skakalca, kako se ta počuti, kadar dobi ali izgubi kolajno zaradi prevladujočih emocionalnih ali celo nacionalnih vzgibov nekega sodnika. Moje osebno mnenje je, da v času znanstvenega in tehničnega napredka, ki dovoljuje natančne izračune rezultatov, ne potrebujemo nekih arhaičnih metod ali gospodov za ocenjevalno mizo.

Epilog :

Strokovnjaki FIS, osvobodite torej športnike, da v tako ekstremnem športu, kot so skoki, posebej pa še poleti, prevladuje osnovni cilj tega športa, ki naj bo v tem , da smučarski skakalci letalci ob upoštevanju pravil o ustreznosti opreme in tehničnih pogojev naprav, pod enakimi pogoji in v svojem lastnem slogu, brez padcev, dosegajo najboljše rezultate s premagovanjem najdaljše razdalje med točko odriva in točko pristanka.