Naj spomnimo, da so iz 428 sefov roparji odnesli plen, vreden najmanj 32 milijonov evrov. Ukradenih je bilo dobrih 19 milijonov evrov gotovine, drugo pa predstavljajo vredni predmeti, na primer zlatnina. Rop naj bi zagrešili štirje: Radomir Cvijanović, ki je na begu, dva še neznana storilca in Dejan Vidmar, ki si zdaj skupaj z varnostnikom Sašem Nosetom deli zatožno klop. Po mnenju tožilke Blanke Žgajnar je Nose tatovom razkril pomembne podatke o varnostnem sistemu in tudi vstopno kodo ter seznam najemnikov sefov, na voljo pa naj bi jim dal tudi svojo kio za beg. Tako Nose kot Vidmar vse obtožbe zanikata.
Varnostniki imeli dostop do gesel
Eden od roparjev se je ob prihodu predstavil kot najemnik sefa in z geslom enega od resničnih najemnikov (ki z ropom ni imel nič) so tudi prišli v prostore, kjer so nato onesposobili varnostnika. Damjan Š., varnostnik, ki pa ga usodne noči ni bilo v službi, je včeraj pričal, da so večkrat morali pomagati starejšim najemnikom pri tipkanju vstopnih kod. Vendar so jim samo dajali navodila, kako naj to počnejo in niso tipkali namesto njih, kajti kod niso poznali. A nekateri že prej zaslišani varnostniki so povedali drugače – omenjali so tudi primere, da jim je stranka narekovala svojo kodo, saj zaradi starosti in betežnosti tipkanja ni zmogla.
Tudi Janez Š. je povedal, da so varnostniki imeli dostop do vstopnih kod najemnikov. Janez Š. je bil takrat zaposlen kot informator in se je z novimi strankami dogovarjal za najem sefa. Pri tem je v računalniški sistem tudi vnesel kodo, ki so si jo najemniki sami izmislili. Na svoj računalniški ekran je pozneje lahko ponovno priklical to kodo in druge osebne podatke najemnikov, prav tako tudi trije ljudje, ki so ga ob odsotnostih nadomeščali. Dostop pa so po njegovih besedah imeli tudi varnostniki v kletnih prostorih sefov, saj je bil pravzaprav tam centralni računalnik, s katerim je bil Janez Š. povezan.
Banka trdi drugače
Zanimivo je, da je sodišče od SKB med preiskavo dobilo pojasnilo, da varnostniki niso imeli dostopa do varnostnih kod najemnikov, razen če niso imeli ustreznega hekerskega znanja. Ko so ta dopis prebrali priči, se z vsebino ni čisto strinjala. »V sistemu so se dogajale določene anomalije. Opozarjali smo, da jih je treba popraviti, in ne vem, ali so bile v času ropa popravljene. Takrat sem bil veliko na bolniški, tudi v času ropa... Vem pa, da so se prej ti podatki lahko videli,« je povedal Janez Š.
Da je to res in da je imelo veliko več ljudi dostop do teh podatkov, kot je bilo pravzaprav potrebno, je na eni od prejšnjih obravnav povedal tudi varnostnik Milan A. Po njegovih besedah so imeli nekaj časa popoln dostop do informacij o strankah, in sicer za primere, če so najemniki potrebovali pomoč. Do leta 2004 je bil ta dostop delno omejen, približno pol leta pred ropom pa zaklenjen.
