Prvi januar je moral na poti do svoje sedanje skoraj vesoljne slave prehoda med starim in novim premagati dve težko premagljivi oviri. In čeprav je bil docela nepričakovan in naključen uspeh na prvi za »skupno zmago« ključen, bi mu lahko kasneje spodrsnilo tudi na drugi. Ko se je mesec, menda poimenovan po dvoglavem bogu Janusu, ki gleda z eno glavo nazaj, v preteklost, z drugo pa naprej, v prihodnost, kot negodnik skupaj s februarjem pridružil poprejšnji deseterici rimskih mesecev, ni še nihče pomislil, da bo imel nekoč mesto prve violine, njegov prvi dan pa bo v vsem letu najbučneje proslavljan. Takrat se je v cvetoči rimski republiki v njegovi poznejši vlogi še sončil prvi marec, za katerega bi spet vsaj z vidika ljudi s severne poloble porekli, da je s svojim vsaj sramežljivim vonjem po pomladi hkrati naravni vhod novega leta.
No, potem so se epskih zmag v poznem 3. in zgodnjem 2. stoletju pred Kristusom vajenim Rimljanom nekje okrog leta 154 pr. Kr. nespodobno žilavo drznili postaviti po robu tako imenovani Keltiberi na Pirenejskem polotoku, za katere prej ni slišal še živ krst, zdaj pa so s svojimi uspehi vsaj v optiki vedno k moraliziranju nagnjenih rimskih zgodovinarjev razgalili vso napredujočo gnilobo rimske republike. Da bi se začela ta v primerjavi s prejšnjimi velikimi spopadi s Kartažani, Selevkidi in Makedonci dokaj obrobna vojna čim prej odvijati bolj v rimski prid, so se odločili za kozmetični popravek koledarske ureditve z neslutenimi posledicami. Ker so bili prepričani, da bo že prejšnje leto izvoljeni konzul Kvint Fulvij Nobilior (njegov priimek bi v prevodu pomenil nekaj takega kot Plemenitko) vreden vojaške slave svojega očeta iz slavnih dni ravsanj na Grškem in hitro pometel z nesnago daleč na zahodu, so hoteli zgolj pospešiti njegov prihod na funkcijo. Saj veste, tudi ameriški predsednik je znan že na prvi novembrski torek, položaj pa prevzame šele 20. januarja naslednje leto. To je bil majhen korak za Fulvija Nobiliorja, a velik za januar, ki je iz obskurnega predzadnjega meseca postal prvi, medtem ko se je njegov začetek prebil prav na sam start leta. Fulvij Nobilior je predčasno postal konzul, odšel na Špansko in se odel v sramoto. Dokončno jo je za njim šele dobrih dvajset let pozneje počistil sloviti Scipion Afričan mlajši, tudi dokončni grobar Kartagine. Ampak glavna dediščina nesposobnega konzula je ostala: prvi januar se je odtlej svetil na vrhu rimskega koledarja.
To samo po sebi še ni pomenilo, da bo preživel krščanski praznično-koledarski cunami ob počasnem iztekanju antike. V imaginariju kristjanov je bilo zanj v osnovi malo prostora. Njihovi prvi in najpomembnejši prazniki, zbrani okoli velike noči, so kot njihovi judovski predhodniki vsi po vrsti ubogali luno bolj kot sonce, ki so mu privoščili samo vlogo korektiva, da so vselej ostali vsaj v mejah istega letnega časa. Z nepremakljivimi sončnimi datumi se je mogla postaviti šele druga generacija spominskih dni krščanskega cerkvenega leta, pa še tam je bilo v zimski sezoni spočetka očitno precej prerivanja za prvenstvo med praznikom Kristusovega rojstva, božičem, in praznikom njegovega razglašenja, ki so ga na zahodu pozneje popreprostili in naredili bolj ljudskega kot dan treh kraljev. Ko je zadeva vsaj v glavnih črtah prišla v danes znane okvire, je bil prvi januar pravzaprav znova tam kot pred letom 153 pr. Kr. V cerkvenem koledarju mu je pripadel sorazmerno neugleden spominski dan, ki se je v splošnem bogoslužnem koledarju Katoliške cerkve vse do leta 1969 imenoval praznik Gospodovega obrezovanja (kakor je še zdaj pri uporabnikih predkoncilskega misala) in je opozarjal na dogodek osem dni po božiču. Ki je bil lahko sicer pomemben in poln simbolike, a v boju za začetek novega koledarskega leta pač ni vzdržal konkurence sijajnejših praznovanj. Zlasti potem ne, ko so se s scene dokončno poslovili politično že dolga stoletja brezzobi konzuli, po katerih so šteli leta in ki so po Nobiliorjevih stopinjah svojo službo vse do bridkega konca nastopali prvi dan januarja.
Nič čudnega ni, če so v srednjem veku v krščanski Evropi kot za stavo posegali po alternativah. Najbolj logični sta bili prvemu januarju bližnji božič in zaradi svoje pomladne obarvanosti prikladni praznik Gospodovega oznanjenja (oziroma Jezusovega spočetja) devet mesecev pred tem. Nekoliko nenavadno je, da so se mnogi ogreli celo za začenjanje leta z veliko nočjo, čeprav so bila potem leta nujno različno dolga. V Franciji se je običaj obdržal vse do poznega 16. stoletja. Beneška republika je na drugi strani ponovno odkrila prvi in »naravni« začetek rimskega leta, prvi marec. Na območjih vzhodne cerkve je kraljevala njegova jesenska ustreznica prvi september, saj so ta dan tam šteli za dan stvarjenja sveta. V Rusiji se je denimo obdržal do leta 1700.
Pot prvega dne januarja do povrnitve stare slave je bila trnova. Prek nekaterih enklav predvsem v današnji Nemčiji in v vzhodni Evropi, kjer so mu jo bili pripravljeni povrniti že v 13. ali 14. stoletju, jo je po večini prehodil šele v novem veku. Ob Fulviju Nobiliorju si je za njegov današnji status največ zaslug pridobil papež Inocenc XII. Kmalu po nastopu svojega pontifikata ga je 1691 ponovno postavil na tron. Od takrat je bil brez prave konkurence, čeprav je morda prav papeževo navijanje zanj spodbudilo Angleže, da so še šestdeset let vztrajali pri pomladanskem začetku leta s praznikom oznanjenja. Odpravili so ga isto leto, ko so mukoma sprejeli gregorijanski koledar, sumljiv, ker je bil povezan še z enim rimskim škofom.
