Avtorska pravica v skoraj vseh evropskih državah traja v času avtorjevega življenja in nadaljnjih 70 let po njegovi smrti. Letos tako postajajo javna last vsa dela avtorjev, ki so preminili leta 1943. Primerjave kažejo, da so dela, ki so v javni lasti, dostopnejša v več formatih in edicijah ter so cenejša. Njihovo izdajo si lažje privoščijo finančno šibkejši izdajatelji in avtorji, ki želijo drugo delo vključiti v svoje ali obstoječe delo predelati.
Potekla zaščita prinese nove objave
Ko dela postanejo javna last, zanje ni več potrebno plačilo nadomestila lastniku avtorske pravice za objavo dela ali njegovo predelavo. Taka dela, če govorimo o knjigah, se lahko prosto prevedejo ali pa izdajo kot avdio-, elektronske ali Braillove knjige (knjige v Braillovi pisavi). Po njih je mogoče brez plačila nadomestila posneti film, jih objaviti na spletu ali jih arhivirati. Izseke iz filmskih klasikov je mogoče vključiti v lastni film kot posvetilo. Manjši kinematografi z manj stroški lažje priredijo retrospektivo kakšnega pomembnega avtorskega opusa. Enako velja v glasbenem svetu – skladbe, ki jih ne ščiti več materialna avtorska pravica, pogosteje dobijo priredbe.
Če pogledamo samo knjižni svet, vidimo, da je potekla avtorska pravica v preteklih letih že stimulirala slovenske založnike. V letu 2012 so javna last postala denimo dela Jamesa Joycea, Rabindranatha Tagoreja in Virginie Woolf, v slovenskem jeziku pa smo od tedaj dobili dva prevoda Joycea, štiri prevode Tagoreja in tri prevode Virginie Woolf. Letos avtorske pravice nehajo veljati med drugimi za francosko filozofinjo Simone Weil, od katere zadnjega prevoda v slovenščino bo minilo deset let. Avtorske pravice v prihajajočih letih potečejo delom Antoina de Saint-Exupéryja, Paula Valeryja in Gertrude Stein, pa tudi delom slikarjev Kandinskega, Mondriana in Muncha.
Podaljševanje ni v javnem interesu
Veljavnost avtorske pravice se je v preteklosti le podaljševala, tudi sedanjih 70 let po smrti avtorja pa nekaterim industrijam, ki trgujejo s kreativnostjo, seveda ni dovolj. Pogosto je mogoče brati o prizadevanjih korporacij za 100-letno zaščito avtorskih del, ki trenutno velja le v Mehiki. Zanimiv je primer ZDA, kjer bi letos lahko postala javna last številna dela, ki so nastala leta 1957, če ne bi zakon iz leta 1978 trajanja avtorske pravice bistveno podaljšal. Zaščita je namreč sprva veljala za 56 let po prvi objavi, a zakonodajni manever jo je podaljšal na 70 let po avtorjevi smrti, če je pravica v lasti podjetja, pa jo lahko to podaljša na 95 let po prvi objavi. Leta 1957 nastali roman Na cesti Jacka Kerouaca, muzikal Zgodba z zahodne strani, film Most na reki Kwai in pesem Great Balls of Fire, ki bi lahko bili vsem prosto dostopni že letos, bodo javna last v ZDA šele čez 40 let.
Dolga veljavnost avtorske pravice ima lahko negativne učinke, saj za objavo številnih del ne obstaja več ekonomski interes, mnogi, ki bi jih želeli objaviti ali predelati, pa tega ne storijo iz finančnih zadržkov ter raje čakajo, da avtorska pravica preneha. Kadar ta nesmiselno omejuje dostop javnosti do knjig, filmov, glasbe in drugih intelektualnih del, ta tonejo proti dnu kulturnega spomina, kar ne koristi ne avtorjem, ne korporacijam, ne javnosti, ugotavljajo raziskovalci z ameriške univerze Duke, kjer deluje center za raziskave javne lastnine. V javno last letos prihaja tudi serija Picassovih slik Las Meninas, ki verjetno ne bi nastala, če bi moral Španec dovoljenje za predelavo pridobiti in ga tudi plačati avtorju originalne upodobitve Diegu Velázquezu.
