Moram vas razočarati. Vse, kar sem našel na to temo, so čez palec opravljeni »izračuni«, ki jih je ob ukinitvi drugojanuarskega prazničnega dne že pred letom trosil predsednik gospodarske zbornice Samo Hribar Milič. V vzpodbudo tedaj še nekonzumiranemu delovnemu dnevu je konec decembra 2012 naložil, da bo celoletna dodana vrednost z za pol odstotka podaljšanim efektivnim letnim delovnim časom večja za 35 milijonov evrov ali natančneje – za tolikšno vsoto se bodo znižali stroški za plačan praznik. Kaj od tega se je zgodilo, ob letu osorej ni znano.
A ustavimo se pri dodani vrednosti. Po najkrajši definiciji je ta razlika med prodajno vrednostjo proizvodov ali storitev ter nabavno vrednostjo surovin, materialov in drugih inputov. O tem, ali jo je lani ob ukinjenemu prazniku res navrglo za okoli 45 evrov po zaposlenem v javnem in zasebnem sektorju, seveda ne vemo nič. Iz zaključnega letnega računa države, ki še ni dokončen, je pa bolj ali manj znan, je razvidno, da smo bili v minusu glede na bolj praznično leto poprej. A za to obstaja preprost odgovor. Če ne bi bil 2. januar 2013 deloven, bi bil ta minus še večji. Denimo za 35 milijonov, le kdo lahko temu utemeljeno oporeka.
Tako kot je težko oporekati dejstvu, da so isti poslanci, ki so nam skrajšali praznike, z letošnjim podaljšanjem lastnih potegnili za zaključni račun države najbolj koristno potezo. Morda se še spomnite, da je bila salomonska rešitev za ljudstvu odvzeti drugojanuarski praznik predlog istega šefa gospodarske zbornice, da v podjetjih jezo ohladijo s kolektivnim dnevom dopusta. Prej omenjeni učinek dodane vrednosti bo pač prišel iz drugega naslova (dan dopusta poleti manj), bosta pa »volk sit in koza cela«. Da so to najbolje in še v podaljšku kolektivnega božično-novoletnega dopusta dojeli v parlamentu, je ne nazadnje dokaz, da tam res sedi cvet slovenske pameti. Ki je bila v preteklih letih pav pred novim letom vsakokrat pod vprašajem v tistih zadnjih izrednih sejah parlamenta, a očitno le zato, ker pod pritiskom prednovoletnih sprejem s polnimi želodci in nekoliko okajenim podstrešjem ni bilo lahko zdravorazumsko razmišljati. Tako so poslanci, denimo, 28. decembra predlani pod krinko posojila tako rekoč nepovratno v NBL vrgli okoli 300 milijonov evrov, dve leti prej pa z mislimi na bližnje praznike tik pred božičem nerazumno odgovorili na veto državnega sveta o pokojninski zakonodaji in nam naložili stroške kasnejšega referenduma, na katerem je pričakovano padla.
Če so v prednovoletni evforiji pametno obmirovali poslanci in vlada, tega ni mogoče trditi za predsednika države, ki se je dejavno želel še bolj kot kdajkoli doslej stopiti z ljudstvom. Da je na pravi poti, mu je morda dal vedeti celo predsednik zadnja desetletja gospodarsko najhitreje rastoče države, Kitajske. Xi Jinping je pred novim letom brez predhodne najave in pretiranih varnostnih ukrepov obiskal restavracijo Qingfeng v Pekingu, kjer so specialiteta polnjeni cmoki, kuhani na sopari. Kot drugi gostje se je postavil v vrsto, naročil in si plačal kosilo in si ga privoščil ob splošnem navdušenju in vsestranskem slikanju, po katerem so družabna omrežja zasule fotografije. Da zadeva ni bila povsem spontana, je dokazala četica novinarjev in televizijskih snemalcev, ki se je »slučajno« znašla v restavraciji, a kdo bi zameril mogočnemu predsedniku, ko želi jasno pokazati svojo ljudskost.
Poanta za naše loge je seveda drugje. Vsa slovenska politika je do te mere na psu, da je zanjo najbolje, če ne dela nič, kot da povzroča nadaljnjo škodo. In predsednik države dela prav to. Za razliko od kitajskega ni na svoj položaj prijezdil na partijskem forumu in mora zdaj najti stik z državljani. V predsedniško palačo je prijadral na valovih populizma, ki ga je zganjal od cestarja do frizerke in ga nepotrebno zdaj hrani še s peko potic in piškotov, čeprav Slovenija rabi vsaj eno inštitucijo, ki bo ta nevaren populizem shirala. Ker je sebičen, samovšečen, o čemer priča tudi božično-novoletni pogrom nad nedejavnimi poslanci in navdušenje nad dejavnim predsednikom. V normalno delujoči državi bi bila reakcija prav nasprotna.
