Ljudi, ki danes po vsej Evropi vstajajo zoper oblastne elite, ne pobijajo več. Večkrat – redno predvsem v Grčiji – pa vstajnike pretepejo in zalijejo s solzivcem. In res, Grčija je včeraj prevzela predsedovanje Evropski uniji. To ni najstrašnejše, kar bi se nam lahko zgodilo. Je pa precej tragično.
Leto se začenja s paradoksom. Predsedovanje z juga Evrope je zrcalna slika realnih razmerij moči na celini. Tisti, ki so dolgo posojali, pravzaprav vsiljevali denar za to, da bi – prosto po Davidu Graeberju – ohranjali politično prevlado, so se zdaj postavili v vlogo velikega eksperimentatorja. V južnoevropske države pošiljajo revizorje »po naročilu«, da izvajajo obremenitvene teste. Leto 2014 ne bo po teh testih nič manj stresno. Zadolževanje se bo nadaljevalo, in ker je v zahodnih državah denarja dovolj, bo tudi Slovenija poceni naprodaj.
V letu 2014 se bo izkazalo tudi, da je v nedrjih svetovne krize Slovenija gojila svojo lastno, domorodno krizo. Tedaj, ko je državi tempo narekovala politično dirigirana gospodarska rast, so cvetela podjetja, usihali pa so ljudje. Ko so menedžerji in politiki s sposojenim denarjem vrteli ruleto v finančnem kazinoju, so ugasnili nadzorne kamere. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je opozorila, da v Sloveniji socialne države skoraj ni več. To opozorilo je podedovala od svoje predhodnice Zdenke Čebašek Travnik, ki je sistematično pehanje ljudi v revščino zaznala že leta 2007.
Revščina je sicer statistični fenomen kontinentalnih razsežnosti. V Evropi okoli 40 milijonov ljudi ne more biti prepričanih, da bodo tisti dan lahko kaj pojedli. In dogaja se jim, da čeprav imajo službo, legajo spat lačni. V Sloveniji je grožnja revščine še večja. Leta 2012 je kar 744.000 ljudi, tretjina prebivalstva, najmanj enkrat potrebovalo pomoč humanitarnih organizacij. Lani so se potrebe po humanitarni pomoči le še povečevale.
Tudi zato je (civilna) družba ponovno vzpostavila koncept, ki se v različnih oblikah po Evropi previja že od francoske revolucije. Solidarnost. Protesti, ki se bodo – četudi v butični obliki – v Sloveniji nadaljevali že januarja, so prav izraz solidarnosti med ljudmi. Pred parlament ljudje ne prihajajo več toliko zaradi oblastnikov, ampak zato, da bi drug drugemu zagotovili svetlejšo prihodnost. Osrednja ideja kapitalizma, da je vsakdo sam svoje sreče kovač, ta individualizacija odgovornosti za lastno življenje, je zapisana propadu. Z njo namreč usiha edino bogastvo, ki napaja gospodarstvo, »človeški viri«. V letu 2014 postaja očitno, da samostojno preživljanje ni odvisno od osebnih kompetenc. Te so lahko vrhunske, pa ne gre... Ker si mlad, ker si star, ker je gospodarstvo v krču, ker država sredstev ne investira smiselno, v temeljne gospodarske in znanstvene programe, usmerjene v prihodnost.
Ko državni aparat ne skrbi več za ljudi, začnejo ljudje pač skrbeti drug za drugega. V tem je vsa lepota leta, ki je pred nami.
