V čast mi je, da sem bil spiritus movens in spiritus agens Društva distrofikov Slovenije ter v marsikateri drugi inštituciji doma in v tujini, a prepričanje, da je celotno dogajanje našega društva izključno v mojih rokah in da nihče drug ne opravlja nobenega ustvarjalnega dela ali izvaja posebnih socialnih programov, je maloumno.

Res je, da spodbujam k akademskemu izobraževanju bistre in nadarjene mlade distrofike ter jim tudi s svojim prispevkom v društvu in obeh društvenih invalidskih podjetjih Birografika Bori in Dom dva topola ustvarjam delovna mesta za zaposlitev pod posebnimi pogoji. Kot pri mnogih drugih se je to uresničilo pri Iztoku Mraku, Tei Černigoj Pušnjak in Karmen Bajt, a prepričanje, da opravljam njihove službene naloge in jim pišem besedila, je še ena debela laž več s hudobnim namenom sramotiti vse in vsakogar v Društvu distrofikov Slovenije. Žaljivo je tem trem distrofikom zanikati njihovo strokovno avtonomnost in socialno samostojnost, sploh glede na kakovost njihove izobrazbe.

Enako iskreno sem spodbujal socialni in intelektualni razvoj Janje Katarinčič, od odhoda iz omejevalnega družinskega okolja do bivanja na oddelku mlajših invalidov v Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad, ter njeno odločitev za samostojno življenje v stanovanju, vendar iz »njenega« sramotilnega spisa, za katerega ji nisem dal nobenega povoda, z razočaranjem ugotavljam, da se z zavračanjem dodatnega izobraževanja ni hotela dvigniti nad raven opravljivih branjevk in zavistne hudobije.

Zavračam torej projekcijo obeh spisateljic glede avtorstva besedila, ki je objektivno izziv Pečaričevi k razumnemu dialogu na področju invalidskega varstva. Zaradi lažnih obtožb na svoj račun sem prisiljen izraziti prepričanje, da E. Pečarič in J. Katarinčič nista sami avtorici objavljenih napadalnih odgovorov, ker jima kognitivne sposobnosti in osvojeno znanje tega ne dopuščajo. Upravičeno domnevam, da E. Pečarič zahtevnejša besedila pišejo mladi anarhisti, ki se sami nimajo »jajc« podpisati. Da ne govorim o raznih svetovalcih za medijski spinning in psihološko vojskovanje, kar pa je posebna zgodba, ki je v tem odgovoru ne obdelujem.

Pečaričeva ob vsaki priložnosti demonstrira nabitost z ideologijo teorije hendikepa, ki jo prav nasilno tudi uresničuje, saj je ena glavnih podmen te ideologije zahteva, da je emancipirani invalid, ki se samopoimenuje za hendikepiranega, v stalnem konfliktu s svojo socialno okolico in ne sme dopuščati razgibavanja svojega invalidnega telesa po medicinskih načelih. To je tudi razlog stalnih prepirov in izzivanja konfliktov, ki so postali že smisel njenega življenja!

Osebno v to hendikepsko navlako ne verjamem in sem zato stalno objekt »prevzgoje«, ki mi jo prireja Pečaričeva z vsemi možnimi sredstvi, pri čemer so laži pravzaprav še dokaj naivna zadeva. Njeno glavno orodje je igranje vloge »nemočne žrtve« in terjati od politike in represivnih državnih organov odločne ukrepe proti groznim invalidskim organizacijam in njihovim predstavnikom, ki so poosebljeno zlo tega sveta. Zanimivo je, kako s temi zvijačami znova in znova uspeva. Domnevam, da bo svojo igrano viktimizacijo izvajala do konca življenja, ker ji prinaša udobno eksistenco in možnost obračunavanja z neukročenimi invalidi, ki jo motijo pri njenih aktivnostih brez meja. Kar se moje formalne izobrazbe tiče, mi v drugem letniku fakultete starši niso več zmogli zagotavljati prevoza na predavanja in izpite. Pomemben dejavnik je bila tudi moja izvolitev za prvega predsednika Združenja distrofikov Jugoslavije v Fojnici pri Sarajevu leta 1966, tako da zaradi neugodnega socialnega položaja in poklicne večdisciplinarne usmeritve nisem mogel končati študija, kar pa ne pomeni, da si v aktivnem življenju nisem pridobil korpusa znanja in izkušenj, ki zanesljivo bistveno presega formalno izobrazbo E. Pečarič. Do nje je bila tudi po zaslugi razvoja invalidskega gibanja usoda bistveno bolj prijazna, saj je bila od prvega razreda osnovne šole v oskrbi javnih finančnih sredstev ter v Kamniku in Ljubljani večstransko servisirana v vseh svojih potrebah.

Tudi danes uživa visoko nadpovprečni življenjski standard in se veselo norčuje iz vsega in na račun vsakogar, hkrati pa ima dovolj časa in resursov biti državljanka, ki ima po moji utemeljeni domnevi državni rekord v številu krivih kazenskih ovadb in ovaduških prijav. Lažnivi kljukec je zanjo amater!

Različne ljudi osrečujejo zelo različne stvari, ki so praviloma za drugega človeka iracionalne. Dopuščam možnost, da Pečaričevo osrečuje njen hendikepizem, nesprejemljivo pa je, da s svojim hendikepskim vatlom ocenjuje in obsoja vse druge okoli sebe in poskuša tudi z indirektnimi prijemi in nezakonitimi sredstvi porušiti javni sistem invalidskega in socialnega varstva.

Preostale neresnične pripombe o sebi sem demantiral že večkrat v preteklosti, so pač železni repertoar bivše predsedniške kandidatke in peščice njenih navijaških podpornikov. Zelo pa obsojam morbidne manipulacije Elene Pečarič s pokojnimi distrofiki, o katerih javno razkriva tudi osebne podatke. Samo um brez etičnih in moralnih zavor je zmožen za čustveni odziv bralcev izrabljati nevrobiološki zlom posameznih distrofikov zaradi naglo napredujoče invalidnosti.

Obstoječa kriza v Sloveniji tako dramatično poudarja ekonomiko dostojnega življenja vsakega človeka, da mi to daje resnično upanje, da bomo v doglednem času začeli normalno razpravljati o ekonomskih vidikih celotnega hendikepizma, ki je v primerjavi z obravnavanjem invalidov v drugih državah EU ekstremen družbeni pojav z eksotičnimi vložki. Pečaričeva in njena minorna skupinica hendikepiranih za vsako ceno terjata več in več denarja, in ker ga ni nikoli dovolj, ga neusmiljeno plenijo preostalim reprezentativnim in drugim invalidskim organizacijam na državni ravni. V tej dolgoletni negativni in destruktivni kampanji jih ne ovira niti najmanjša samokritičnost, kaj šele moralna ali etična načela.

Žal je YHD uspelo v javnosti ustvariti zmotno mnenje, da so interesno organizirani invalidi sprti, čeprav nas v resnici ogromna večina zgledno sodeluje. Kot lajna ponavljajo, da imajo invalidske organizacije preveč denarja in da ga nesmotrno zapravljajo za posebne socialne programe, četudi ti po zakonu niso nič manj legalni in legitimni kot osebna asistenca.

Rovarjenje YHD prinaša številne negativne posledice. Pristojni državni organi se npr. niso odzvali na argumente, da bo 10-odstotni davek od srečk povzročil katastrofalno zmanjšanje finančnih sredstev za v krizi še toliko bolj potrebne programe invalidskih in humanitarnih organizacij. V finančno leto 2014 vstopajo invalidske organizacije s 30 odstotki manj finančnih sredstev, kar bo hudo prizadelo kakovost življenja vseh invalidov. Izjema je ravno YHD, ki bo dobil kar tretjino več denarja kot lani. Dodatni finančni udarec za socialne programe invalidskih organizacij je tudi diskriminacijski davek na nepremičnine, saj so ga humanitarne organizacije oproščene!

Za objektivno informiranost javnosti in bralcev naj navedem, da bo samo Loterija Slovenije v letu 2014 odvedla okoli devet milijonov evrov navedenega davka na neposredno škodo koncesijskih dajatev za financiranje invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij ter tudi dividend za KAD in SOD. Le kam je izginil družbeni razum?

Boris Šuštaršič