Ali so res kmetijske šole krive za vse manj hrane?

V članku »Vse več kmetijskih šol in vse manj hrane«, objavljenem v Dnevniku dne 23. 11. 2013, sta dr. Borut Bohanec in dr. Emil Erjavec navajala napačne podatke o Visoki šoli za upravljanje podeželja Grm Novo mesto. Na začetku moram poudariti, da gre za visoko šolo, ki bo izvajala visokošolski študijski program Upravljanje podeželja in ne za fakulteto, kot sta navajala omenjena avtorja zapisa. Program je inovativen program, ki ga v Sloveniji še ni razvila nobena visokošolska institucija in se kot takšen ne izvaja v Sloveniji. To ni klasičen kmetijski program. V fazi nastajanja programa smo namreč sledili izobraževalni priložnosti, ki gleda na podeželski prostor kot na celoto in ne zgolj na posamezne segmente. Zato smo prepričani, da ne sodimo v krog klasičnih kmetijskih šol, za katere dr. Bohanec meni, da jih je že tako dvakrat preveč. Navajanje v članku, da bi bilo najslabše, če bi novomeški visoki šoli država financirala študij, je zato škodoželjno. Pri tem se postavlja vprašanje, za koga bi bilo to najslabše. Verjetno za obstoječe programe. Če na ljubljanski fakulteti priznavajo, da imajo dvakrat preveč študijskih programov za kmetijstvo, zakaj pa jih potem polovico ne ukinejo? Verjetno zato, ker zanje dobivajo državni denar, pa čeprav imajo le po enega študenta v programu, kot trdi dr. Bohanec.

Še bolj zavajajoča je trditev dr. Bohanca, da naj bi Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto nastala zato, da bi lahko dolenjska regija dobila svojo univerzo. Omenjeni kot zunanji evalvator NAKVIS-a in poznavalec Zakona o visokem šolstvu ve, da so za ustanovitev univerze potrebni študijski programi vseh treh stopenj na različnih znanstvenih disciplinah. Zato zgolj visokošolski program nikakor ne pripomore k izpolnjevanju pogojev za ustanovitev univerze, jo pa zagotovo obogati. Iz teh razlogov sklepam, da gre pri tem zapisu omenjenega avtorja za načrtno zavajanje in uničevanje ugleda visoke šole, saj razloge za nastanek tega zavoda in programa iščemo predvsem v potrebi okolja po širših znanjih. V programu Upravljanje podeželja bomo v izobraževalni proces vključili tudi praktično izobraževanje v obsegu minimalno 500 ur, ki ga bodo študentje opravili v okviru odlično opremljenega Medpodjetniškega izobraževalnega centra Grm Novo mesto in pri partnerjih, s čimer bomo študente, poleg raziskovalnega dela, usposobili tudi za aplikativno delo v konkretnem delovnem okolju. Zato trdimo, da bodo naši diplomanti zaposljivi na trgu dela, za razliko od zgolj teoretično podkovanih diplomantov ljubljanske fakultete s področja kmetijstva.

Zavajanje javnosti s strani dr. Bohanca se pojavlja tudi v trditvi, da visoka šola potrebuje pogoje za znanstvenoraziskovalno delo, torej znanstvene laboratorije. 5. člen Zakona o visokem šolstvu jasno opredeljuje vlogo visokih strokovnih šol, ki je predvsem izobraževalna dejavnost. Pretežno znanstvenoraziskovalno dejavnost nalaga fakultetam z univerzitetnim programom, kar pa novonastali zavod v Novem mestu ni. Žal pa lahko ugotavljamo, da tudi ljubljanska fakulteta ne opravlja znanstvenoraziskovalnega dela, ki bi koristilo pridelavi hrane, saj zadnjih 20 let stalno beležimo padec samooskrbe. Na žalost nekateri ljubljanski profesorji raziskujejo predvsem v svojo korist (za pisanje člankov za potrebe napredovanja v nazive in v plačne razrede), medtem ko o aplikativni vrednosti teh raziskav pogosto težko govorimo.

Da sojenje dr. Bohanca o visoki šoli ne temelji na dejstvih, priča tudi njegova izjava, da smo iz ene najboljših srednjih kmetijskih šol naredili povsem neprimerno fakulteto. Dejstvo je, da je visoka šola povsem samostojni zavod in da pri ustanavljanju visoke šole ni šlo za preoblikovanje srednje šole v visoko šolo! Prav tako se sprašujemo, na podlagi česa je dr. Bohanec sodil o kvaliteti srednje šole, saj srednje šole ne pozna, ne pozna programov, niti načina delovanja.

Demantirati moram tudi neresnično izjavo dr. Emila Erjavca o visoki šoli. V članku namreč trdi, da imamo v programu Upravljanje podeželja pretežno agronomske predmete in predavatelje s Kmetijskega inštituta Slovenije. Takšna izjava kaže na nestrokovnost omenjenega, saj komentira njemu povsem nepoznana dejstva. V akreditiranem programu Upravljanje podeželja so pomembni tudi povsem neagronomski predmeti, kot so predmeti s področja ekonomije, predmeti s področja urejanja in upravljanja prostora, predmeti z drugih področij, ki se dotikajo podeželja (turizem, energetika, logistika, ekoremediacije) idr. Za tako širok in zanimiv nabor predmetov smo se avtorji programa odločili na podlagi potreb okolja in ne na podlagi predavateljev, ki so nam bili na voljo, kot trdi dr. Erjavec. Prav tako moram poudariti, da je v akreditiranem programu evidentiran le en predavatelj s Kmetijskega inštituta Slovenije in ne večina, kot trdi že omenjeni.

Zanikati moram tudi neresnično objavo o dekanu visoke šole, dr. Jožetu Podgoršku, za katerega dr. Bohanec trdi, da nima znanstvenih objav. Dejstvo je, da sem dr. Jože Podgoršek pridobil naziv doktor znanosti ravno na Biotehniški fakulteti. Moj doktorat ni plagiat, še manj pa kupljen, zanj sem moral znanstveno raziskovati nekaj let. Znanstvenoraziskovalno delo sem objavil v doktorski disertaciji in ga uspešno zagovarjal pred komisijo. Kaj pa je drugega doktorska naloga kot znanstvena objava, četudi kot takšna ni zavedena v COBISS-u? Takšna obtožba prodekana fakultete, ki mi je podelila znanstveni naziv, pa res presega meje zdravega razuma in samo po sebi postavlja vprašanje o kvaliteti znanstvenega dela na Biotehniški fakulteti, če niti svojih znanstvenih raziskav ne priznavajo več.

Naj sklenem z mislijo, da je zaviranje razvoja novih visokošolskih institucij, ki bodo pripomogle k povečanju samooskrbe in ohranjanju podeželja, s strani Biotehniške fakultete že uveljavljena praksa, ki so jo izvajali že ob ustanavljanju Fakultete za kmetijstvo v Mariboru. Ob takšni praksi mora Biotehniška fakulteta prevzeti tudi odgovornost za padec samooskrbe s hrano in je ne prenašati na kmetijske šole. Fakultete so namreč tiste, ki krojijo vrh znanosti, šole njihova dognanja le posredujemo uporabnikom, v našem primeru bodočim lastnikom kmetij. In če Biotehniška fakulteta z vsem znanstvenim in raziskovalnim ustrojem svoje vloge ne upravičuje, potem tudi nima pravice soditi o podeljevanju koncesij nižje rangiranim visokošolskim institucijam.

Vsem drugače mislečim prijateljem in sodelavcem Biotehniške fakultete, ki se v tem dopisu čutite kot žrtev institucije in ki svoje delo opravljate s srcem za dvig kmetijstva v Sloveniji, se za navedbe v članku iskreno opravičujem.