Če se lahko v tujini jahači s preskakovanjem ovir ukvarjajo profesionalno, je pri nas zgodba precej drugačna, saj šport še zdaleč ne dosega tolikšne priljubljenosti kot na primer na Nizozemskem. Zaradi majhnega zanimanja sponzorjev hitro nastopi težava, saj slovenski jahači posledično nimajo dostopa do nekaterih mednarodnih tekmovanj, kot tudi ne do izkušenejših konj. »Za dobrega in mladega konja je treba v povprečju odšteti od 40.000 do 60.000 evrov, medtem ko cena konj, ki so že pripravljeni na vrhunske turnirje in imajo izkušnje, znaša celo pol milijona evrov. To velja zgolj za naš del Evrope, na zahodu so številke lahko še višje,« o vrtoglavih zneskih razlaga jahačica in pripomni, da iskanje primernega konja ni ravno najlažje, saj je treba upoštevati kar nekaj dejavnikov. Njen sotekmovalec mora namreč poleg nekaterih telesnih predispozicij, kot sta na primer moč in agilnost, biti tudi dobro mentalno pripravljen, prav tako pa se morata jahač in konj dobro razumeti.
»Na tekmovanja vse svoje konje sama pripravim in jih tudi treniram. Z njimi se veliko pogovarjam in lahko rečem, da imam z njimi kar intimen stik. Karakterno so si zelo drugačni, zato moraš za vsakega natanko vedeti, kaj mu je všeč. So kot otroci,« z zanimivo primerjavo postreže Bosieva.
Preskakovanje ovir je sicer eden redkih športov, kjer moški in ženske tekmujejo med sabo, kategorije pa se ločijo zgolj po starosti. Poudarek torej ni na fizični moči, temveč predvsem na znanju in spretnosti. Da bi bil jahač zaradi tega telesno slabše pripravljen, pa vseeno ne pride v poštev. »Nastop res traja največ dve minuti, a v teh dveh minutah moram biti dovolj dobro pripravljena, da se v sekundi primem in spremenim položaj. Če nastopaš z več konji, so napori kar veliki, zato se zraven ukvarjam s tekom in fitnesom. Tudi jahači moramo biti športniki v vseh pogledih,« pove Bosieva.
Ker preskakovanje ovir pri nas še ni na najvišji ravni, si temnolaska med drugim nabira izkušnje z obiskovanjem seminarjev v tujini. To bi se v prihodnjih letih lahko spremenilo, če bo zvezi uspelo k nam privabiti tujega trenerja. »Lahko rečem, da se stvari počasi spreminjajo na bolje. Ljudje se zavedajo, da je za napredek tega športa treba iskati znanje tudi v tujini. Žal je bila mentaliteta določenih ljudi v tem športu pri nas takšna, da so nasprotovali spremembam. Bili so prepričani, da vse znajo. Sama sem pred dvanajstimi leti odšla za en mesec na Nizozemsko in se že takrat na lastne oči prepričala, kako bi stvari morale potekati,« razloži jahačica, ki se s preskakovanjem ovir ukvarja že 16 let, zato ji poškodbe niso tuje.
»Moram potrkati po lesu, saj je bila moja edina resna poškodba do sedaj zlom ključnice na mednarodnem tekmovanju pred tremi leti. Poškodbe se seveda pripetijo, a tudi padati se naučiš. Ko ima tekmovalec več izkušenj, že lahko predvidi situacijo, vendar se mora obenem zavedati, da si ob jahanju konja na neki višini pa tudi hitrosti niso najnižje. Mama je ob mojih nastopih še vedno zaskrbljena, ampak saj veste, takšne so vse mame,« s šalo konča pogovor Tajda Bosio.
